| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Selma Skenderović |
| Ključne besede | Eksistencializem, Ljubezen, Mladi odrasli |
Ali smo bili to mi je prva knjiga kratkih zgodb hrvaške pisateljice Luize Bouharaoue, ki je bila prevedena v pet jezikov, za slovenski prevod je poskrbela Selma Skenderović. Gre za generacijsko knjigo kratkih zgodb o mladih odraslih, le te vodi rdeča nit z istimi liki. Lucija, Dado, Danijel so glavne literarne osebe zbranih kratkih zgodb, ki jih oblikuje razpad nekdanje republike Jugoslavije, v negotovosti pa se je težko odkrivati, oblikovati in najti pravo ljubezen.
Zgodbe slonijo na temah ljubezenskih afer, iskanju služb, reševanju prijateljstva, virtualnih zmenkarijah, razpadu zvez, medvojnih pobojih, odhodih in selitvah … Vseskozi je v ozadju zgodb želja po ljubezni, strah izgube in tveganje neuspeha.
Luiza Bouharaoua (1985) je poleg pisateljevanja in prevajanja aktivna tudi na drugih področjih kulture. Ustanovila je nevladno organizacijo Scribonauti, ki skrbi za umetniške programe marginaliziranih skupin, kot so otroci in mladostniki v zavodih ter zapornike. V Zavodu za prestajanje kazni Požega od leta 2016 vodi bralni klub in delavnico pisanja.
Trenutno piše svoj prvi roman Kratka zgodovina modre in ureja priredbo scenarija Ali smo bili to mi, po katerem bo produkcijska hiša Wolfgang and Dolly posnela celovečerni film.
Objavljeno: 05.01.2026 13:25:23
Zadnja sprememba: 05.01.2026 14:08:35
Glasba je belina, vse nas barva v isto nebarvo, velikodušno ponuja pozabo. Bas, naše skupno srce, mi zamolklo odmeva v drobovju. Telesa, ki se ritmično zlivajo z glasbo in vanjo spuščajo prodoren skupen krik. Množica se me dotika, se mi drgne ob roke, ob hrbet. Moja koža vpija njihov pot, vonj njihovega diha, vročino njihovih udov. Dado položi svoje velike prste na moje boke in me dvigne v zrak. Moja stopala ne segajo več do tal, letim, dvigam se nad množico. Za trenutek sem lahka, skoraj breztežna. Smejimo se na glas, a naš smeh je nem, glasba priduši vsak zvok. Dadove roke me spretno ujamejo in pritisnejo moje prsi ob njegove. Noge mi opletajo po zraku kot dekliške. Igramo se kot otroci. Še nocoj smo otroci.
(str. 113)
