Aleja Viktorja Bubnja

Aleja Viktorja Bubnja ni jugonostalgična knjiga. Morda je nekoliko nostalgična, ampak temu se besedila, ki temeljijo na avtorjevih spominih, le ne morejo v celoti izogniti in za kaj takšnega niti ni pametnega razloga. Aleja Viktorja Bubnja srbskega pisatelja in kolumnista Teofila Pančića je predvsem knjiga o človeški neumnosti. Seveda je vsebina locirana na območje bivše skupne države in prav tako je zamejena s časom, ki ustreza njenim zadnjim letom, samemu razpadu, vojni ter usodi držav, ki so iz nje nastale, ampak ne morem se znebiti občutka, da ta polpretekla zgodovina stopi v ospredje le tedaj, kadar je povezana izključno s človeško neumnostjo in nje posledicami. Če bi lahko zanemarili prostor in čas, s katerima je avtor (logično) determiniran, bi verjetno ne bilo napak, če bi zatrdili, da ta knjiga govori o kdajkoli, kjerkoli in komerkoli, a ker tega ne zmoremo, se moramo sprijazniti, da je ogledalo, ki ga avtor postavlja, namenjeno predvsem nam. Tukaj, zdaj in še malce nazaj, a ne dlje, kot v bližnjo preteklost. In Pančić to počne umetelno, v sofisticiranem in izbranem jeziku in tudi zaradi tega je Aleja Viktorja Bubnja vrhunski bralni užitek!