130 utripov na minuto

Odkar so me odpustili iz bolnišnice, se zdaj prvič pogovarjam z botoksičnim psihiatrom. V ordinaciji ima neobičajne slike. Pri drugih zdravnikih so tople, barvno uglašene, ena od njegovih pa izstopa. Ogromna fotografija, posnetek od blizu, usta, smehljaj, zobje in ustnice. Vse je perfektno, ampak med sprednjimi zobmi je zelena črtica.
»Ti je všeč?« me vpraša.
»Ja,« rečem in nagnem glavo.
»A si po tistem v šoli imela še kakšen napad tesnobe?«
»Ja, v zadnjem času pa ne.«
»Saj veš, kaj mislim, ko rečem napad tesnobe, ja?«
»Ja.«
Če prav pomislim, jih je bilo najbrž pet. Začelo se je seveda tiste novembrske noči, potem sem malo pozneje zamočila v šoli, nato so sledili še trije, ko je malo manjkalo do vinilnih tal. To so hudi napadi. Je pa še en kup drugega, kar težko mečem v isti koš.
»V zadnjem času sem bila na to manj pozorna,« rečem.
»Sliši se dobro,« reče.
»Ampak to še ne pomeni, da nimam simptomov.«
»Se bojiš novega?«
»Novega?«
»Napada?«
»Ne, v bistvu niti ne.«
»Torej se ne bojiš oditi iz hiše?«
Pomislim na tek, pomislim na Vickyjin klub, na najino vožnjo z avtobusom v prometni konici, pomislim na Gilian Brown.
»Ne.«
»Torej se stvari dobro razvijajo.«

(Str.: 90-91)