"Obstaja še en temeljni pojem, ki ga uporabljam pri svojem delu – to je ekscentričnost. Vendar jo je treba razumeti širše kot takrat, kadar imamo v mislih obliko klobuka ali netipično obnašanje starejših žensk. Gre namreč za neki posebni položaj, kakršnega zavzamemo pri opazovanju sveta – za izstop iz centra, iz skupnega, urejenega in od večine sprejetega doživljanja resničnosti. To je zavestno iskanje perspektive, ki doslej ni bila splošna, ki pa zaradi svoje novosti kaže na to, česar prej niso opažali, čemur so se izogibali. Kdor ni dovolj eks-centričen, ne bo dober pisatelj."
Hobotnica obvlada smalltalk, včasih pa se poskuša približati. Hobotnica se bliža in oddaljuje, zahteva, veliko stane, hobotnica je zmes zvestobe in nadležnosti, pripadanja in dolžnosti, kombinacija tistih, ki delajo spremembe, in tistih, ki mirijo. Hobotnica je občutek, da vsaj za vikend vem, kam lahko grem. Hobotnica reče napačne stvari in včasih zahteva laži, ampak to ne izključuje in ne odžene moje ljubezni. Šibka točka in prednost lahko obstajata v soslednih minutah, včasih celo povsem istočasno. To se bo v mesecih, ki bodo sledili, zelo jasno pokazalo.
Še ena domneva je prešinila Claro: ta ženska ni bila ne žrtev ne rabelj, samo pripadala je svoji dobi. Dobi, kjer je normalno, da človeka snemajo, še preden se rodi. Koliko ultrazvočnih posnetkov je bilo vsak teden objavljeno na Instagramu ali Facebooku? Koliko slik otrok, družin, koliko selfijev? Kaj pa, če je bilo zasebno življenje preživet, zastarel pojem, ali še huje: iluzija. Clara bi morala to najbolje vedeti.
Človeku se ni bilo treba kazati, da bi ga videli, mu sledili, ga opazili, prepoznali in popredalčkali. Videonadzor, sledljivost telefonskih klicev, potovanj in plačil – ta množica digitalnih sledi, ki jih puščamo povsod, je spremenila naš odnos do lastne podobe, do intime. Le zakaj bi se skrivali, ko pa smo vsi vidni? Očitno so vsi ti ljudje sporočali prav to in morda so imeli prav.