Hranila ga je samo s sladoledom. Kadar ga je kdo
prišel obiskat, je zmogel reči samo: »Hvala.« Padel je v komo
in 19. novembra 1977 je ta oseba, prizadeta v eksploziji, z
zdravnikom, duhovnikom in Jošiki-san ob postelji, globoko
vdihnila in umrla.
Pokopali so ga v spokojnem borovem gaju na vrhu hriba
nad noviciatom.
PATER WILHELM M. TAKAKURA, D.J.
POČIVAJ V MIRU
Patri in bratje iz nagacuškega noviciata so več let opažali, da
je na grobu skoraj vedno sveže cvetje.
Od takrat je bil priklenjen na posteljo. Jošiki-san ga je hra-
nila, mu menjala plenice, ki mu jih je naredila, in ga umi-
vala. Bral je Sveto pismo in vozne rede – edini besedili, je
povedal Jošiki-san, ki nikoli ne lažeta. Ugotovil je, kam se
je treba peljati s katerim vlakom, koliko stane hrana v jedil-
nem vagonu in kako presesti na tej in tej postaji, da prihra-
niš tristo jenov. Nekega dne jo je zelo vznemirjen poklical.
Odkril je napako. Resnico govori samo Sveto pismo!
LETA 1966 je moral pater Takakura zamenjati kuharico. Žen-
ski z imenom Sacue Jošiki, stari petintrideset let, ki je pred
kratkim prebolela tuberkulozo in je bila nedavno krščena,
so rekli, naj gre na pogovor v mukaiharsko cerkev. Ker so ji
navedli japonsko ime duhovnika, je osupnila, ko jo je poz-
dravil velik gaidžin, tujec, oblečen v prešito japonsko tuniko.
Obraz, ki je bil okrogel in zabuhel (gotovo zaradi zdravil),
jo je spominjal na dojenčka. In res se je v trenutku začelo
razmerje in kmalu preraslo v popolno medsebojno zaupa-
nje, v katerem je bila njena vloga dvojna: hčerinska in mate-
rinska hkrati. Zaradi njegove vse hujše nebogljenosti se mu
je ves čas podrejala; ljubeče ga je negovala. Njena kuhinja
je bila preprosta, on pa je bil siten. Rekel je, da jé karkoli,
celo japonske rezance, toda glede hrane je bil do nje oster
kot še do nikogar. Nekoč je omenil »pečen krompir« svoje
resnične mame. Poskusila ga je speči. Rekel je: »Ni tak kot
mamin.« Oboževal je ocvrte rakce in jih jedel, kadar je šel v
Hirošimo na pregled. Poskusila jih je ocvreti. Pritožil se je:
»Zažgani so.« V tesni jedilnici je stala za njim in za hrbtom
tako močno stiskala podboj vrat, da je barva sčasoma čisto
obledela. In vendar jo je hvalil, ji zaupal, se šalil z njo in se
ji opravičeval vsakokrat, ko se je razjezil. Zdel se ji je – pod
odrezavostjo, ki jo je pripisovala bolečinam – nežen, čist,
potrpežljiv, prijazen, duhovit in dober kot kruh.
Pater Hasegava je občudoval njegova prizadevanja, da bi izpeljal naturalizacijo do popolnosti, v marsikaterem pogledu pa se mu je zdel neomajno nemški. Kadar se je česa lotil in je naletel na oviro, je še toliko bolj rinil z glavo skozi zid, medtem ko bi jo skušal Japonec obzirneje zaobiti. Ko sta s Hasegavo nekoč skupaj jedla, je ta odklonil skledico z rižem, ki mu jo je ponudil gostitelj; dejal je, da je sit. Toda potem so prišle na mizo slastne kisle kumarice, ki pri Japoncih vzbudijo slo po rižu, zato je vendarle prosil za skledico. Pater Takakura je bil zgrožen (v gostovih očeh torej pravi Nemec): Kako lahko jé riž in kumarice, ko pa je presit, da bi jedel samo riž?
Patra Kleinsorgeja so še dvakrat za krajši čas sprejeli v to-
kijsko bolnišnico. Njegovi nemški jezuitski tovariši so me-
nili, da pri vsem svojem delu malo preveč misli na druge in
premalo nase. Onstran svojega trmastega občutka poslan-
stva je prevzel japonski smisel za enrio – odmaknil se je od
lastnega jaza in dal prednost željam drugih. Menili so, da se
utegne z dobroto do drugih dobesedno ugonobiti, da je pre-
več rücksichtsvoll, so rekli, preobziren. Kadar so iz Nemčije
prišla darila sorodnikov, je vse razdal. Ko je od okupacijskega
zdravnika dobil penicilin, ga je dal faranom, ki niso bili tako
bolni kot on (med številnimi drugimi težavami je imel tudi
sifilis, ki ga je menda dobil s transfuzijo med zdravljenjem v
bolnišnici; nazadnje so mu ga ozdravili). Z visoko tempera-
turo je poučeval katekizem.
Poleg dela mu je bilo najbolj v veselje, da se je včasih odpe-
ljal v Hirošimo, v kleti hotela Grand naročil kitajsko hrano
in po jedi prižgal cigareto znamke Mild Seven, na škatlici
katere je bilo zraven angleškega imena natisnjeno vljudno
japonsko opozorilo: »Zaradi zdravja bodimo previdni, da ne
bomo pokadili preveč.«
Zdaj se je že lahko soočil s Hirošimo, saj se je iz pušča-
ve ruševin iz leta 1945 dvignil pisan feniks; neverjetno lepo
mesto z več kot milijon prebivalci – samo eden od desetih je
bil hibakuša -, z visokimi sodobnimi stavbami na širokih z
drevoredi obdanih avenijah, polnih japonskih avtomobilov,
ki so imeli vsi angleške napise in so bili videti novi; mesto
stremuhov in uživačev s sedemsto triinpetdesetimi knjigar-
nami in dva tisoč tristo šestinpetdesetimi točilnicami.
Ni vrgel puške v koruzo. Ker je vedel, da imajo njegovi
priletni oskrbovanci najrajši tri stvari, obiske sorodnikov,
dobro hrano in sproščeno kopanje, je z bančnimi posojili
na zemljišču svoje nekdanje klinike zgradil razkošno kopa-
lišče. Na videz je bilo namenjeno bolnikom, toda odprl ga
je tudi za meščane in zaračunaval višjo vstopnino kot druga
kopališča; navsezadnje je imel marmorne kadi. Za vzdrže-
vanje je plačeval pol milijona jenov na mesec (odbitih od
davčne osnove).
Vsako jutro je imel sestanek z vsemi zaposlenimi. Imel je
priljubljen govor: »Ne delajte predvsem za denar; najprej iz-
polnite obveznosti do bolnikov in denar bo sledil; življenje
je kratko, ne živimo dvakrat; vrtinčast veter dvigne listje in
ga vrti, ampak potem ga spusti in nastane kup.«
Nekaj ur po operaciji je popustila vez na pljučni žili in dr.Sasaki je imel skoraj ves teden hude krvavitve. Ko je protikoncu še kar izkašljeval kri in skrb vzbujajoče pešal, si jerazlagal, da je prišla skupina, ki se je zbrala okrog njega,bedet k njegovi smrtni postelji: žena, dr. Hatori, upravnicabolnišnice in več medicinskih sester. Zahvalil se jim je, seposlovil od žene in umrl.Vsaj mislil je, da je umrl. Čez nekaj časa je prišel k sebi inugotovil, da okreva.
TO JE V poznejših letih za dr. Sasakija postala najpomemb-
nejša izkušnja v življenju – pomembnejša od bombe. Ker se
je bal osamljenosti, ki jo je čutil, ko je mislil, da umira, je dal
zdaj vse od sebe, da bi se bolj zbližal z ženo in otroki – s si-
novoma in hčerama. Nekoč ga je presenetila teta, ki je rekla:
»Srečo imaš Terufumi. Navsezadnje velja i va džindžucu – me-
dicina je umetnost sočutja.« Prej ni nikoli razmišljal o pome-
nu tega reka, ki se ga najprej naučijo vsi japonski študenti
medicine. Zato je bil odločen, da bo miren ter zbran in da ne
bo opustil ničesar, kar bo lahko storil za bolnika. Potrudil se
bo, da bo prijazen do ljudi, ki jih prezira. Opustil bo lov in
ma-džong. Žena mu je rekla: »Dozorel si šele pri štiridesetih.
Jaz sem odrasla, ko sem bila stara malo čez dvajset let.«
Cigaretam se ni odrekel.
Na neka-
tere ponudbe se je odzval. Oče ponujene neveste je sprejel
niegovega posrednika in ga zavrnil. Morda je bilo krivo to,
da se je dr. Sasakija v mladosti prijel sloves porednega fanta,
"razuzdanca«, so menili nekateri; oče je morda vedel za nje-
gove nezakonite obiske pri bolnicah v Mukaihari po službi
v bolnišnici. Krivo je bilo morda tudi to, da je bil oče preveč
previden. O njem so pravili, da ne uboga le japonskega reka:
»Pošteno se prepričaj o železnem mostu, preden ga preč-
kaš,« temveč mostu ne prečka niti, potem ko se prepriča o
njem. Dr. Sasaki, ki v življenju še nikoli ni doživel take za-
vrnitve, se je odločil, da je to pravo dekle zanj, in s pomočjo
dveh vztrajnih posrednikov naposled le pridobil zaupanje
pazljivega očeta. Zdaj, ko je bil poročen komaj nekaj mese-
cev, je že spoznaval, da je žena pametnejša in razumnejša
od njega.
Na poti v zaklonišče je na vrtu opazil pečeno bučo na steblu.
S patrom Cieslikom sta jo pokusila in bila je dobra. Prese-
nečena nad svojo lakoto sta je pojedla kar veliko. Vzela sta
nekaj vreč riža, nabrala še več pečenih buč, izkopala krom-
pir, ki se je pod zemljo prav tako lepo spekel, in se odpravila
nazaj.