"Vir naše moči niso velike debate o prijavljanju storilcev, s katerimi naj bi nazadnje premagali svoje rablje. Vem, da moralna večvrednost na tem območju ni resnična zmaga. Nikoli ne bom zmagala. Zmaga nad to izkušnjo kratko malo ni mogoča, morda kvečjemu v nepomembnih drobnarijah, v odmikih od ustaljene poti."
Izid celotnih spominov je z velikim hrupom postavil avtorja v ospredje pozornosti. Prevedli so jih v več kot dvajset jezikov, celo v japonščino, bengalščino in arabščino, vseh izdaj pa je bilo okoli štiristo.
Za pisanje Spominov so porabili veliko črnila ne le Casanova, temveč tudi množica literatov in kritikov.
Lahko vama opišem svoje dogodivščine – od davi naprej, je negotovo rekla Alica; o tistem, kar je bilo včeraj, se mi že ne splača praviti, ker sem bila drugačen človek.
Vse to moraš pojasniti, je rekla Ponarejena želva.
Ne, ne, najprej dogodivščine, je nestrpno rekel Grifon. Pojasnjevanje se vedno strašno zavleče."
“Po vseh knjigah, ki jih je prebral, po vseh učenih pogovorih, po vseh svojih tavanjih, po težkem času noviciata, po samotnih kontemplacijah, ves čas in tudi zdaj ni imel tega, kar imajo oni sami od sebe, s strahom v srcu ob ognju pod nizkimi zvezdami, s preprosto pesmijo, ki jo lajnajo s svojimi hripavimi in svojimi vreščečimi glasovi. Zato je prišel, zato gre za njim, za ljudsko pobožnostjo in strahom, iz nemira iz vednosti, da je v preprostem romanju tisto spoznanje, ki mu manjka, ki ga je že nekoč imel, med Gvaraniji, in mu zdaj manjka, kakor mu manjka sen. Upanje, ki je že spoznanje in ki ga imajo oni kar tako, kar sami od sebi, sami po sebi.”
in nato