Otroke si želim samo, če jih bom lahko imel s tabo. S tabo bi rad imel veliko otrok. Rad bi gledal, kako ti raste trebuh in kako prvič držiš najinega otroka. In rad bi te gledal, kako jočeš, ker si tako noro srečna. In zvečer bi rad stal pred otroško sobo in gledal, kako zibaš najine otroke in jim poješ uspavanko. Nič druga si ne želim bolj kot to, da bi iz tebe naredil mamo.
Strup, zasejan med ljudstva, ki so dotlej mirno skupaj živela, se je širil z enako hitrostjo kot kuga in povzročil še večje gorje. Za to vrsto epidemije ni bilo nobenega lazareta. Blaznost je napadla ume in rodila se je moda, slast ločevanja narodov, vsak se je želel osamiti in se zapreti v enojezično državo.
Bila je posebna ljubezen do kmečkega življenja, katerega temelja sta rodnost in plodnost. Bilo je tudi nasilje, ki ga ta dva pojma zahtevata: melioracija zemljišča zahteva močne in večkrat neusmiljene sile. Oranje je nasilje. Nasilje je s sekiro podirati drevesa, nasilje je z rovnico ruvati plevel. Rojevati otroke je nasilje, vzgajati jih je trd boj, modro upravljati pomeni pristajanje nič manj kot odrekanje. To je bilo življenje zame.
Naše oči so vrata v naš skrivnostni svet. Pamet in vest se oblikujeta v naših očeh. Način gledanja oblikuje ves svet, začenši z dušo gledajočega. Naše oči tvorijo prag med dvema svetovoma, enim, ki vodi v notranjost, in drugim, ki se odpira navzven. Vse se zgodi na tem pragu. Življenje, ki teče od znotraj navzven, in strup, ki pronica od zunaj navznoter, dobita tu svojo obliko. Od tod se premikamo proti dobremu ali slabemu, lepemu ali grdemu.
Najlepši dar, ki si ga lahko podarimo, je naš nasmeh. Naj odmeva tvoj smeh po vseh soteskah. Naj začutim tvojo vedrino na vseh višinah, na katere se povzpnem. Nasmej se, solza! Pomisli na vse doline solza, v katerih smo jokali. Nasmej se zanje. Da lahko poln veselja prisluhnem vetru. Nasmej se, solza. Tvoj nasmeh bode konec vseh mojih strahov. Tvoj radostni glas naj naznani, da to ni konec, temveč začetek ljubezni. Smej se, solza. Smej se iz najgloblje notrine …