Veronique je bila "na analizi", kot se reče; danes mi je žal, da sem jo srečal. Če povem bolj na splošno, od žensk na analizi nimaš kaj pričakovati. Ženska, ki jo dobijo v roke analitiki, postane dokončno neprikladna za kakršnokoli rabo, to sem že dostikrat ugotovil. Tega pojava ne smemo šteti za stranski učinek psihoanalize, to je nič drugega kot njen glavni cilj. Pod krinko ponovne vzpostavitve jaza analitiki v resnici začnejo škandalozno uničenje človeškega bitja. Nedolžnost, velikodušnost, čistost … vse to se v njihovih grobih rokah hitro stre.
Naši pradavni predniki, ki so živeli kot lovci in nabiralci, so si lahko varnost zagotovili le tako, da so bili povsem pozorni na okolico. Obstajajo torej smiselni evolucijski razlogi, zakaj se nam lahko v naravi izklopijo tesnobne misli in se v nas porodi občutek sproščene pozornosti – za preživetje v potencialno nevarnem okolju gotovo ni smiselno, da bi se predajali premišljevanju.
Poslušati sočloveka pomeni, da mu ponujamo svobodo za zalet, pomeni, da se mu posvetimo, da si za vse večne čase v spomin vseh čutov vtisnemo dragega človeka, da bi si ga naši prsti, oči, ušesa, vse telo zapomnili do tolikšne mere, da nam ga v umu ne bo zasenčil, razkrojil že najbližji pripetljaj.
Mar nisem z leti in vse bolj težkim korakom, z bolj utrujenimi nogami, vse večja ljubezen do hoje? Nekoč bo zadnji sprehod. Neka pot bo poslednja. Nekemu vdihu ne bo sledil noben drug zajem zraka in pljuča bodo potem samo še spala.
Podplati ne bodo več poljubljali tal.
Telo bo odloženo, telo bo prepuščeno zemlji.
Zato se, dokler je v meni še ljubezen, z mislijo, ki ni misel besed, z mislijo, ki je misel biti, poganjam naprej, hlastam za razdaljo, jo manjšam z vsakim korakom.
Aleš Šteger

