Skozi knjigo sem se moral soočiti z zapuščenostjo, mojim najbolj prvinskim občutkom, travmo. In ravno zaradi te knjige sem se resnično spopadel s to bolečino. Spoznal in sprejel sem dejstvo, da mogoče nikoli ne bom dobil potrditve od določenih ljudi, od katerih sem si to želel. A dejstvo je tudi, da mi je življenje ponudilo nešteto ljudi, ki so me in me še vedno sprejemajo takšnega, kot sem. Ti ljudje se mi ne odpovedo zaradi invalidnosti, mojih kakšnih drugih pomanjkljivosti. In sprejel sem, da se ne rabim dokazovati tistim, ki me tako ali tako ne bi sprejeli. Da sem dovolj tak, kot sem.
Knjigo posvečam vsem, ki so mi pomagali na moji poti. Tistim, ki so mi dali drugo priložnost. Domačim, za vso vztrajnost, priložnosti. Trenerjem, tistim v športu, ki so v meni prepoznali potencial in ga spodbujali.
Brez te knjige bi se verjetno še vedno vrtel v istih vzorcih dokazovanja in lastnega nesprejemanja. Zato res hvala vsem, ki ste me spodbujali na tej poti. Za vas ne vem, ampak meni se je bilo težje soočiti s svojo bolečino kot pa postaviti svetovni rekord.”
Od trenutka, ko prvič pišeš, se pravi, vzameš pero v roke in z znamenji na papirju razparaš svet, nosiš stigmo na svojem čelu. Norčevanje ali občudovanje, nič te ne bo več od tega odvrnilo. To ni nikakršna reakcija žlez, to ni nikakršen izmislek možganov. To ni nikakršno srbenje. To je vse ali nič.

