Zadnji skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 90 let : vedrega duha jemljem slovo

Žanrdružbeni roman
Narodnostnizozemska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2021
Založba
Ključne besede Medosebni odnosi, Demenca, Starost, Domovi za starostnike, Stari ljudje, Starostne bolezni, Epidemije, Humor
Prevod Stana Anželj
Število strani

217

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

7-8 ur

Knjiga je del serije:
Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Pozabljivost je hudič, to vam garantiram.

Priljubljeni Hendrik Goen je nazaj! Star je 90 let. Včasih mu je bilo zabavno gledati druge pozabljivce, sedaj pa se je med njimi znašel tudi sam. Da bi upočasnil prihajajočo demenco, se odloči, da bo ponovno pričel s pisanjem dnevnika. Dom za starejše, v katerem je prebival v prvih dveh knjigah, so zaprli, zato so ga premestili drugam. Sem ter tja se člani kluba Starine, ne pa crkovine še srečajo. Takrat pijača velikodušno teče, sicer pa se ni kaj dosti veseliti. Tako kot celotnemu svetu tudi Hendrikovemu domu obrne koronavirus življenje na glavo. Stanovalci se bojijo drug drugega in se poskrijejo po sobah. Ob strani mu stojita predvsem prijateljici Leonie (88 let) in Frida, desetletna deklica, ki ga je sprejela za svojega dedka. Družbo mu dela tudi štiriletna Tovarišica Jansen, ki je pravzaprav pasji samec, ki mu ga je zapustil prijatelj Evert. S humorjem, radoživostjo in sarkazmom skuša Hendrik ohraniti dostojanstvo na večer svojega življenja.

V teh neusmiljenih časih kot še nikoli pogrešam svojega dobrega prijatelja Everta.
Mislim, da bi Evert o koroni rekel naslednje: »Dragi moji, odmrle veje je treba vsake toliko obrezati. Taka je narava. In če se malo ozrem okrog sebe, bi lahko vrtnar že zdavnaj prišel.«
Potem bi kot skala v morju prenašal vso jezo in prezir, ki bi ju nanj zlivali sostanovalci. Jaz pa bi se hihotal v pest. Ja hihotal: zven se imenitno poda pomenu.
(str.92)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zadnji skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 90 let : vedrega duha jemljem slovo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 5
Komentarji: 0
Število ocen: 5
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 8