Hendrik Groen

Zadnji skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 90 let : vedrega duha jemljem slovo

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2021

Št. strani: 217

Prevod: Stana Anželj

Zbirka: Kapučino
Žanr: družbeni roman

Narodnost: nizozemska književnost

Pozabljivost je hudič, to vam garantiram.

Priljubljeni Hendrik Goen je nazaj! Star je 90 let. Včasih mu je bilo zabavno gledati druge pozabljivce, sedaj pa se je med njimi znašel tudi sam. Da bi upočasnil prihajajočo demenco, se odloči, da bo ponovno pričel s pisanjem dnevnika. Dom za starejše, v katerem je prebival v prvih dveh knjigah, so zaprli, zato so ga premestili drugam. Sem ter tja se člani kluba Starine, ne pa crkovine še srečajo. Takrat pijača velikodušno teče, sicer pa se ni kaj dosti veseliti. Tako kot celotnemu svetu tudi Hendrikovemu domu obrne koronavirus življenje na glavo. Stanovalci se bojijo drug drugega in se poskrijejo po sobah. Ob strani mu stojita predvsem prijateljici Leonie (88 let) in Frida, desetletna deklica, ki ga je sprejela za svojega dedka. Družbo mu dela tudi štiriletna Tovarišica Jansen, ki je pravzaprav pasji samec, ki mu ga je zapustil prijatelj Evert. S humorjem, radoživostjo in sarkazmom skuša Hendrik ohraniti dostojanstvo na večer svojega življenja.

Odlomek iz knjige

V teh neusmiljenih časih kot še nikoli pogrešam svojega dobrega prijatelja Everta.
Mislim, da bi Evert o koroni rekel naslednje: »Dragi moji, odmrle veje je treba vsake toliko obrezati. Taka je narava. In če se malo ozrem okrog sebe, bi lahko vrtnar že zdavnaj prišel.«
Potem bi kot skala v morju prenašal vso jezo in prezir, ki bi ju nanj zlivali sostanovalci. Jaz pa bi se hihotal v pest. Ja hihotal: zven se imenitno poda pomenu.

(str.92)






Ključne besede: STARI LJUDJE, DOMOVI ZA STARE LJUDI, DEMENCA, MEDOSEBNI ODNOSI, HUMOR, STAROST, STAROSTNE BOLEZNI, EPIDEMIJE


Prispeval/-a: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina
Objavljeno: 10.11.2021 18:56:51
Zadnja sprememba: 10.10.2022 8:55:50
Število ogledov: 881

• facebook
• twitter
• linkedin