Muzej običajnih ljudi
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Izola, 2023 |
Založba | Meander |
Prevod |
Petra Julia Ujawe |
Ključne besede | Delo, družinska razmerja, Ljubezen, Medosebni odnosi, Novi začetki, Prihodnost, Prijateljstvo, Smrt, Spominski predmeti, Upanje, Usoda, Žalovanje, Zaupanje, življenjske preizkušnje |
Vsako življenje je izjemno.
Roman Muzej običajnih ljudi je hkrati poln upanja in žalosti. Jess Baxter se bori z globoko žalostjo, ko nenadoma umre njena ljubljena mama, s katero je odraščala v Northamptonu. Zavrne vsako ponujeno pomoč pri pospravljanju mamine hiše in želi, da bi to opravila sama. Hiša pa je polna dragocenih spominov in v London, kjer živi s svojim fantom Guyem, se vrne s kompletom sicer zastarelih enciklopedij, ki simbolizirajo upe in sanje njene matere o njeni prihodnosti. Ko se jih mora Jess znebiti, pa po naključju izve za čudaški muzej, kamor so ljudje lahko podarili ljubljene predmete, ki jih niso mogli več obdržati.
Jess, po izobrazbi muzejska kustosinja, opazi priložnost, da uresniči svoje izgubljene sanje, urejanje nenavadnega muzeja postane izziv, v katerega vloži srce in dušo, pomaga pa ji vse večja skupina čudovitih ljudi. V pripovedi, ki se vrti naprej in nazaj v času, Gayle prikazuje, kako so lahko zanimiva tudi življenja običajnih ljudi, kakršni smo mi sami, ne le tista, ki nam jih običajno predstavljajo predmeti vladarjev in drugih slavnih osebnosti.
Gre še za eno očarljivo zgodbo o ljubezni, izgubi, žalosti, spominih, prijateljih, družini, skupnosti in odpuščanju.
Objavljeno: 01.01.2024 10:11:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:58
Muzej običajnih ljudi je tako natanko to, kar pravi, da je: muzej o običajnih moških in ženskah, kakršni smo jaz in vi, in tudi muzej zanje ter za vsa nenavadno običajna življenja, ki so jih živeli. Morda nihče od nas ni v vrsti za prestol, morda nihče od nas ne bo nikoli osvojil oskarja ali se sprehodil po luni, a to še ne pomeni, da nismo bili pomembni ljudem, ki nas imajo radi, v tem času, ki ga preživljamo tu.
Str. 134