Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
Aleš Jelenko
Paralelna vesolja
Maribor, Mariborska literarna družba, 2021
Št. strani: 100
Muanis Sinanovič: Muanis Sinanovič
Žanr:
pesem
Narodnost: slovenska književnost
"Modrina praznine v odblesku oči." (str. 40)
Aleš Jelenko (1986) je magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaj literarnih nagrad doma in na tujem. Doslej je izdal: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018). v 2020 je izšel njegov kratkoprozni prvenec Zgodbe iz podtalja. Napisal je tudi dve strokovni knjigi in knjigo dramskih tekstov za mladinska gledališča. Objavlja v vidnejših literarnih revijah. V pričujoči pesniški zbirki je tako kot vedno samosvoj. Nahranjen s pesmijo in jezikom se ohranja v svetu, ki pesmi ni preveč naklonjen. Ednina, vpeta v izginjanje in nenehni odklon množine. Gre za rahlo osamitev, izmaknjeno v osamljenost. Avtorjeva zavest oblikuje prostor in čas in pogled navzven skozi jezik kot samobit. Jelenko se dviguje nad vsakdanjost "visoko na vrvi". "Artefakt sem," pove v eni od pesmi. In nadaljuje: "Izlil sem se, poniknil v belino ter se zgostil." Je gostejša bela na tistem nepopisanem listu ali črna v duši? Svetovljan, "ukleščen med ruralno klavstrofobijo in potencirano samozadostnostjo." Pa vseeno ... Naseljuje obenem tišino, molk, samost. Pogreša pogovor. Je mornar, ki je pesniško barko usmeril proti drugim vesoljem, in ki počasno polzi po čutečih ploskvah jezika, med lebdečimi in samozadostnimi mislimi, v času, ki to ni, v prostoru, ki to ni.
Odlomek iz knjigeAbstrakcija realnosti; smo zgolj
(pre)cenjene podobe preteklosti.
In podobe preteklosti izbirajo
okvir
(barvo, design in obliko),
ki je pogosto lesen - krhek in oster.
Nemogoče je zabrisati sled
neuravnovešenih norcev iz kamna.
Vedi: evolucija za sabo pušča sluz,
kot polž, spiralno hiško pa
vselej nosi na ukrivljenem hrbtu.
In izveš, da sta resnici dve,
da se zgolj
prelivata,
izmenjujeta,
borita za prevlado.
Ključne besede:
ČLOVEK,
OSAMLJENOST,
JEZIK
Prispeval/-a:
Patricija Dodič ,
Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 13.7.2021 11:10:01
Zadnja sprememba: 22.3.2022 9:36:19
Število ogledov: 2814
Priporočamo
|
Alja Tkačev
|
Igralka s svinčnikom : izbrani dnevniki (1962-1991)
|