Žlahtnožleht
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | slovenska književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Center za slovensko književnost |
Ključne besede | Človek, Duhovniki, Greh, Minljivost, Politiki, Žlahtnjenje, Zlo |
Upri se valovom, pravokotno zareži vanje, in vse bo še dobro
Žlahtnožleht je druga knjiga luciferske trojice, ki jo sestavljajo: pesnica, pisateljica, pevka, avtorica radijskih zgodb in iger Svetlana Makarovič; novinar Matej Šurc in nepogrešljiv maček Kotik. Na nek način je nadaljevanje odmevne Luciferke. V luciferski vlogi bi ta trojica že po izročilu morala biti žleht in spodbujati zdrahe, netiti prepire, nagajati in početi druga satanska dela. A kljub drzni besedi, s katero brez dlake na jeziku zaznamujejo aktualno politično sfero, pokvarjeno katoliško duhovščino, domobranstvo, obubožano Beletrino itd., ostajajo žlahtni ob poveličevanju šibkosti majhnega človeka nad požrtnostjo, spoznanjih minljivosti itd.
V prepoznavnem pripovednem slogu bralca osvetljuje bivanjska nit, ki veže pripoved. Spomni nas na razne strahove, ki so navzoči med nami, npr. na strah pred divjanjem narave, pred požari, potresi, orkani in boleznimi. A med vsemi je najhujši strah pred svetovnimi katastrofami, ki jih povzroča človek. Vedno več je požrtnosti in gonje po tem, da imaš več kot drugi. Več denarja, luksuznih predmetov, več prijateljev. V tem razburkanem morju življenja se mnogi utapljamo, saj pozabljamo na prave vrednote in lastne užitke. Naj bo manj zlobe, manj laži ter več upora za dobrobit družbe in pris(o)tnosti vsakega posameznika. V knjigi nas boža sporočilo: »Ustavi se ob cvetu vrtnice, trikrat vdihni in izdihni in verjemi, da se ti nikamor ne mudi. Vrtnica je pomembna, tudi ti si vrtnica.«
To ni njihov zadnji skupni projekt, Makarovičeva je zatrdila, da zanalašč še ne misli umreti. Njeni otroci se bodo še rojevali in v vsej žlahtnosti živeli med nami. Končajmo v njenem slogu: »Rada pojem pesmice, psujem pa še rajši, rada tudi kar molčim, vsako leto rajši.«
Objavljeno: 10.08.2021 11:28:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:37
Vprašanje je, ali bo še tako izpopolnjen računalnik sploh kdaj sam od sebe ustvaril umetnino. Ključno je, kdaj bo začel čustvovati. Kdaj bo postal resničen človek? Kdaj bo doživljal strahove, frustracije, radosti in človeški jok in človeški smeh, ki pa ne bo računalniška iznajdba, ampak živo bitje z vsemi napakami, ki so lahko le človeške! Kdaj bo računalnik sposoben moralnih odločitev? Kdaj bo lahko tako vesel, kot sem jaz, da me v teh časih ne bo več? V računalniško umetnost pač ne verjamem. Še zmeraj je računalnik samo služabnik v rokah živega človeka.
Zato, Matej, se ne smeš čuditi, če bom nekega dne novi telefon vrgla v Soro. (Str. 55)
Citati
(0)Kritike
(0)- Jenkova nagrada (1994)
- Prešernova nagrada za književnost (2000)
- nagrada Prešernovega sklada (1976)