| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2014 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
| Ključne besede | Demenca, Spomini, Starost, Starostniki |
Ko si enkrat star, je na svetu vse drugače. Vračajo se spomini iz otroštva in mladosti, vračajo se ljudje, ki smo jih srečevali v svojem življenju. Vrača se dobro in tudi hudo. Resnico se sicer da malo prikrojiti, pa vendar imamo vest, ki nas grizlja, ki nam sporoča, da morda v življenju nismo naredili dovolj dobrega. Kljub demenci to občuti tudi glavni junak romana in odloči se, da bo še na tem svetu nekaj spremenil, nekaj naredil, nekaj dobrega za ljudi, za vse tiste, ki so tujci nam ali drug drugemu. Skupaj s Konstanco jima bo prav gotovo uspelo. In takrat šele bo čas za odhod na drugo stran, takrat šele bo življenje izpopolnjeno.
Objavljeno: 05.12.2014 06:41:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:22
Konstanca me nekaj trenutkov gleda, s pogledom preiskuje moj obraz, kot bi kaj ugotavljala, potem se nagne naprej: Imela sem tako žive sanje, da zjutraj nisem bila prepričana, ali se je zgodilo v resnici ali so bile sanje. To vam moram povedati, se nagne še nekoliko naprej in nadaljuje nekoliko tiše: Bile so nagajive sanje, če veste, kaj mislim. V teh sanjah je bil moški, se namuzne, bila sva intimna. Nekaj trenutkov me gleda naravnost v oči potem doda: Ta moški ste bili vi. Ljubila sva se. Bilo je divje, kot bi jahala črnega konja. Ko sem se zbudila, sem imela na dlaneh vonj po živali.
(str. 156)
