Kronika pozabljanja

Novo mesto, Goga, 2014

Št. strani: 184

Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

Zadnje izpolnjevanje življenja

Ko si enkrat star, je na svetu vse drugače. Vračajo se spomini iz otroštva in mladosti, vračajo se ljudje, ki smo jih srečevali v svojem življenju. Vrača se dobro in tudi hudo. Resnico se sicer da malo prikrojiti, pa vendar imamo vest, ki nas grizlja, ki nam sporoča, da morda v življenju nismo naredili dovolj dobrega. Kljub demenci to občuti tudi glavni junak romana in odloči se, da bo še na tem svetu nekaj spremenil, nekaj naredil, nekaj dobrega za ljudi, za vse tiste, ki so tujci nam ali drug drugemu. Skupaj s Konstanco jima bo prav gotovo uspelo. In takrat šele bo čas za odhod na drugo stran, takrat šele bo življenje izpopolnjeno.

Odlomek iz knjige

Konstanca me nekaj trenutkov gleda, s pogledom preiskuje moj obraz, kot bi kaj ugotavljala, potem se nagne naprej: Imela sem tako žive sanje, da zjutraj nisem bila prepričana, ali se je zgodilo v resnici ali so bile sanje. To vam moram povedati, se nagne še nekoliko naprej in nadaljuje nekoliko tiše: Bile so nagajive sanje, če veste, kaj mislim. V teh sanjah je bil moški, se namuzne, bila sva intimna. Nekaj trenutkov me gleda naravnost v oči potem doda: Ta moški ste bili vi. Ljubila sva se. Bilo je divje, kot bi jahala črnega konja. Ko sem se zbudila, sem imela na dlaneh vonj po živali.

(str. 156)

Glej tudi

Goga

RTV SLO, ARS3

Ključne besede: STAROST, STAROSTNIKI, SPOMINI, DEMENCA

Prispeval/-a: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 5.12.2014 6:41:55
Zadnja sprememba: 18.10.2022 13:52:34
Število ogledov: 2934