Dobre knjige
3014 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Funny
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Miha Mazzini

Funny

Novo mesto, Goga, 2019

Št. strani: 227


Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: družbeni roman, družbenokritični roman, ljubezenski roman

Narodnost: slovenska književnost

Koliko je potrebno odšteti za občutek koristnosti, ljubljenosti in sprejetosti?

Funny je z dobro mero prefinjenega humorja in zdrave ironije začinjena zgodba o sodobni družini, ki se je z leti, tako kot še mnogo drugih, kratko malo izgubila. Mazzinijeva zgodba je postavljena v slovenski vsakdan, kjer nam plast za plastjo razkriva pasti zahodne družbe, ki jo pod gladino malikovane storilnosti in potrošništva pogosto hromita egoizem in brazciljna naravnanost. Zgodbo pripoveduje petdesetleni Leon, v usodo vdani novinar, ki je zaradi krize v branži že leta brezposeln in večinoma sloni na plečih Karin, soproge, ki vse dneve preždi na nesmiselnih sestankih nesmiselne službe. Skupaj imata še tridesetlenega sina, brezposelnega vsevedneža, ki snuje nove in nove fantomske projekte, ob tem pa mu še na pamet ne pride, da bi se odrekel udobju domačega gnezda. Dolga in vse bolj mučna leta samoumevnega sobivanja, nenehnega jemanja in plehkih pogovorov grobo preseka šele Karinino oznanilo, da pojde daleč stran, v Afriko, k vnovičnemu osmišljanju lastnega bivanja.



Odlomek iz knjige

[...] prešine me podoba, kako srečno se je prvič zasmejal, ko je sam pognal tricikel, ko je doumel, da je gibanje odvisno od njega samega, od njegove lastne moči. Se spomniš? [...]
To je tako otroški trenutek, verjetno edinikrat v življenju, ko imamo občutek, da je vse odvisno od nas. Potem pa nastopi realnost in vidimo, da imamo toliko prostora za manevriranje kot vžigalica v škatlici...



Cobiss povezava

Glej tudi

link O avtorju
link Miha Mazzini: O spolnem turizmu
link Recenzija Bukla


Predmetne oznake: Smisel, Družinski odnosi, Potrošniška družba, Odtujenost, spolni turizem


Prispeval/-a: Luana Malec, Knjižnica Koper
Objavljeno: 28.7.2019 22:38:17
Zadnja sprememba: 8.8.2019 13:45:08
Število ogledov: 678



Kritike

Navadili smo se, da v Mazzinijevih romanih spoznamo junake, ki se znajdejo pred dilemo ali zagonetko, nato pa problem z več ali manj preprekami rešujejo do vrhunca in razpleta. Tisto, kar jih pri tem ločuje od okolice (ponavadi bolj ali manj prepoznavno slovenske), je njihova aktivnost, dejavno iskanje rešitve, upiranje temu, da bi pred težavami skomignili z rameni in popustili. Tudi Funny, Mazzinijev najnovejši roman, najprej daje občutek, da se bo razvil v prav tako pripoved – a se to, vsem pričakovanjem navkljub, le ne zgodi. Dva dela romana (s kratkim, nekajstranskim zaključkom), ki sovpadata s tem, kje se zgodba odvija – najprej v Sloveniji, nato v ne preveč natančno definiranem delu Afrike – sestavljata bolj nekakšen diptih, primerjavo dveh okolij glede na zastavljene romaneskne teme, pri čemer bi težko rekli, da je katero koli okolje bistveno boljše od drugega.

Začnimo v Evropi: pripovedovalec, poročen novinar v petdesetih letih, živi s svojo ženo, ki dela kot uradnica, in skoraj tridesetletnim sinom, ki ne kaže želje po selitvi ali nasploh kakšni pretirani dejavnosti. Z novinarskim delom se junak ukvarja le še v smislu „samostojnega podjetništva“, saj je kriza v novinarstvu najprej odnesla možnost poglobljenih novinarskih zgodb, nato pa še njegovo službeno mesto v celoti, zato sedaj piše le še občasno in je vesel vsakega obiskovalca na svojem blogu. Čeprav prekarizacija njegove soproge Karin še ni zadela, je tista, ki načne problem romana, pravzaprav ona. Najprej jo pričneta vznemirjati potrošništvo in kopičenje predmetov, ki se mu Evropejci oziroma Zahodnjaki tako radi predajajo – tudi protesti, kot pripovedovalcu pove modrujoči prodajalec vinilnih plošč, potekajo vse manj z vpitjem in čedalje bolj le s tiho „nevidno roko potrošnika“, ki se za določen nakup odloči in drugemu odpove – kmalu nato pa še pasivnost, s katero ona in njene sodelavke opravljajo svoje službe, ter splošna banalnost povprečnega evropskega vsakdana. Ker se njena osebnostna kriza le še poglablja, se odloči, da se bo odpravila v Afriko: ne na kakšno reševalno misijo, temveč zato, ker bi rada izvedela, kaj migrante, ki prihajajo v Evropo, tako privlači na življenju, ki njo pušča tako prazno. Mož ji obotavljivo sledi; sina, pretresenega in užaljenega, pustita za sabo.

V drugem delu romana bi nemara lahko pričakovali klasični kliše: Afriko, ki bi s svojimi drugačnimi, bolj resničnimi in manj na konzumerizem osredotočenimi vrednotami, pa tudi s svojstveno atmosfero prekvasila, spremenila popotnika, da bi se popolnoma prerodila. A temu v Mazzinijevem romanu seveda ni tako. Afrika, ki jo slika avtor, je revna, a zato nikakor ne posebej romantična ali vrla. Že kmalu po prihodu popotnika denimo naletita na nenavaden prizor, v katerem je celotna vas zbrana okoli televizorja, na katerem se vrti pornografski film. Poleg tega konec, v katerega prispeta slovenska zakonca, ne vzbuja upanja niti v smislu okoljevarstva, saj je poln plastike in drugih odpadkov, promet pa je natrpan z odsluženimi dizelskimi vozili. Sesutje svojih stereotipov – pa tudi svojo hkratno težnjo po grobi generalizaciji – prizna tudi pripovedovalec, ki razmišlja: „Pričakoval sem bil poskakujoče živali, zelenje in džunglo, afriški Disneyland za zahodne turiste, dobil pa isto kot doma, gnečo in hrup, le prignano do skrajnosti. Zavedal sem se, da stojim sredi planjave z zakotnimi vasmi in vidim le droban izsek, a ga vseeno imenujem Afrika, kot če bi kdo stal sredi naselij panonske nižine ali transilvanskih gozdov in si po njih predstavljal celotno Evropo.“

Prignana do skrajnosti pa nista le gneča in hrup. Predvsem je radikalizirana – in nikakor ne izginula ali nadomeščena – ekonomizacija vseh plati življenja. Če je v slovenskem okolju šlo predvsem za prekomerno kupovanje in prodajo predmetov – pa tudi te prakse v romanu niso povsem zaničevane, saj svojega vsaj delnega zagovornika najdejo v že omenjenem filozofskem prodajalcu plošč – je v krajih, v katerih pristaneta zakonca, predmetov preprosto premalo, da bi lahko domačinom služili za kakršno koli resno trgovino s turisti. Kar se ponuja na trgu, so zato odnosi: najbolj opazno v okviru spolnega turizma, ki se mu – še eden od precej nepričakovanih zasukov – v nekaj straneh prepusti tudi junakova sopotnica. Ta ekonomskega elementa transakcije niti ne zanika, čeprav si morda glede narave odnosa z mladim temnopoltim moškim res ni najbolj na jasnem; po eni strani trdi, da gre za ljubezenski odnos, a hkrati svojemu možu pove tudi, da se ne sme čuditi taki kupčiji, saj vendar prihajata iz sveta, v katerem je vse naprodaj.

Podoben primer čustvenega trgovanja je v romanu tudi Daniel, devetindvajsetletni moški, ki svoj denar služi s tem, da se turistom predstavlja kot bistveno mlajši fant, ki bi se rad izobraževal, a nima denarja za šolnino. „Turistom dajem tisto, kar hočejo,“ razloži pripovedovalcu (potem ko je od njega že prejel sredstva za domnevno šolanje). „Vložili so v izobrazbo lokalnega dečka in v zameno dobijo občutek nesebičnosti in dobrote, neprimerno več vredno od denarja, ki ga izročijo.“ Tako kot v primeru seksualnega turizma gre torej za trgovanje s tem, s čimer deprivilegirani del sveta še lahko kupčuje: z lastnimi telesi in vzbujanjem čustev, seveda v tesni povezavi s potrjevanjem stereotipov in pokroviteljskega odnosa turistov.

Hkrati na ekonomizacijo čustvenih doživetij niso imuni niti domačini. Prisotna je namreč živahna trgovina cerkva in religioznih izkustev. Religija se je, medtem ko so za prebivalce Evrope učinke verskega obredja prav tako začeli nadomeščati njihovi predmeti, v Mazzinijevi Afriki še ohranila, seveda pa jo tako kot vse ostalo obvladuje diktat trga. Ob svoji osebnostni in zakonski krizi se junak – ki se, glede na druga Mazzinijeva dela, svojih problemov loteva nenavadno pasivno – po spletu okoliščin znajde v vlogi pridigarja, in ta vloga mu prične iti presenetljivo dobro od rok. S svojimi pridigami, ki nimajo prav dosti repa in glave, prične privabljati zvesto občinstvo, in čeprav biča tudi individualizem, ga prav s svojo ekonomsko versko dejavnostjo potrjuje. Žena Karin se medtem, daleč od tega, da bi jo kruta realnost njenega razmerja z afriškim ljubimcem postavila na trdna tla, loti svojega lastnega poslovnega podviga: postavi turistični resort, v katerem bo spolni turizem najverjetneje tekel še bolj gladko in dobičkonosno.

Z dejavnostjo tako pripovedovalca kot njegove sopotnice bi se večina bralcev najverjetneje težko strinjala; roman je ves čas v znamenju svojega naslova, funny, pri čemer gre bolj za tisti funny, ki označuje čudno, izkrivljeno in bizarno, kot pa tisti, zaradi katerega bi se lahko iskreno smejali. Pa vendar pripovedovalec in njegova sopotnica v določenem smislu vendarle doživita preobrazbo, zaradi katere sta do neke mere tudi odpotovala. Poleg tega, da je dramaturgija romana glede na avtorjevo ustvarjalnost zadnjih let zanimivo netipična – z zgodbo, ki ne vodi do jasnega vrhunca in razrešitve, ter z mnogimi pasusi, katerih glavni cilj ni poganjati zgodbo naprej, temveč, se zdi, prej premišljujoče meandrirati – je tudi zaključek romana v smislu moralnega „sporočila“ zanimivo nepoantiran. To nikakor ni očitek: vztrajanje pri razpršenosti premislekov in odpoved preveč enoznačnemu zaključku vzbujata dobrodošel občutek odprtosti, zaradi katerega delo v bralcu zveni tudi po zadnji prebrani strani. Funny načne mnoga vprašanja – od naše navezanosti na predmete do odnosa med Zahodom in tretjim svetom ter zmožnosti upora imperativu trga na vseh področjih naših življenj – in le pohvalno je, da nanja ne skuša preveč dokončno odgovoriti.

Žiga Rus, 14. oktober 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.