Véronique Olmi
Bakhita
Ljubljana, Mladinska knjiga, 2019
Št. strani: 439
Prevod: Janina Kos
Zbirka: Roman
Žanr:
biografski roman
Narodnost: francoska književnost
"Od suženjstva do svobode, od svobode do svetništva"
V presunljivem romanu je večkrat nagrajena Véronique Olmi povzela življenjsko zgodbo pripadnice zasužnjenega in izkoriščanega sudanskega ljudstva. Bakhita je pripadnica darfurskega plemena Dažujcev in je v najranljivejših letih, ko v njeno vas vpadejo oboroženi možje in jo ugrabijo. V trenutku groze se njeno življenje poruši in izgubljena v dimu domače vasi izgubi občutek varnosti in gotovosti. Zamenjata ga zaprepadenost in prestrašenost. Odtrgana od doma s karavano odpotuje na neskončno suženjsko pot, posuto z okostji tistih, ki so na peklenskem potovanju obnemogli. Kot se spreminjajo pokrajina in obrazi ljudi, se spreminja tudi sama. V strahu pred neznanim, na milost in nemilost prepuščena ljudem, ki se naslajajo nad njeno bolečino, otopela, polomljena, izčrpana in razmrcvarjena prispe v stotine kilometrov oddaljene kraje, kjer življenje v karavani končno zapusti za seboj. Toda njen obstoj je še dalje omejen na ugajanje in uboganje lastnikov, ki želijo zatreti njeno življenjsko voljo, na trpljenje, ki meji skoraj na popolno nezavedanje. Tok njenega življenja se obrne v času, ko politično dogajanje v Sudanu napoveduje prepoved trgovine s sužnji in jo odkupi italijanski konzul v Kartumu. Spomini na ukradena življenja, potreba po svetlobi, varnosti in hrepenenje po ljubezni jo pripeljejo v beneški zavod za katehumene. Kljub občutku osamljenosti čuti neustavljivo ljubezen do vsega, kljub ranljivosti je močna, kljub bridkosti ostaja polna energije in hrepenenja.
Odlomek iz knjigeBakhita stopa po dolgi, vijugavi, nevarni poti, ki spominja na obrise kač, kakršne je v pesek risal njen brat, da bi jo prestrašil, in zdaj sklene, da se jih nikoli več ne bo bala. Tista, zaradi katere je kričala ono noč, ko jo je zajel pastir, je bila zadnja. Če se kače nehaš bati, je to tako, kot bi jo premagal. In ta odločitev jo nepričakovano spet opogumi. Sama nad sabo je presenečena, svoje odkritje bi rada delila z Bino, a prepovedano se je pogovarjati med seboj, sicer pa za kakršenkoli pogovor tudi nimata moči. Vse v njiju je osredotočeno na hojo in pogum, ki ga za to potrebujeta. Toda sla po življenju, ki se Bakhite polašča v ujetništvu, kjer še oslu pritiče več pozornosti kot njej, je kot nekakšna prisega, ki jo da sama sebi: živeti hoče. Ta misel je le njena. Nihče ji je ne more vzeti. Ob poti je videla sužnje, ki so jih zavrgli in prepustili jastrebom in hijenam. Videla je sužnje, ki se jih ni dalo prodati, in takšne, ki jih bodo pod ceno prodali siromakom. Sicer ne ve, kolikšna je njena vrednost in ali bodo zanjo morda dobili denar, ali pa samo eno kozo, štiri kokoši, sol, bakreno posodje, ogrlive, ogrinjače, morda bodo z njo odplačali kak dolg ali plačali davek, sanja se ji ne, za kaj bo zamenjana, a nekaj zagotovo ve: noče umreti zapuščena nekje ob poti. Zato uboga. Hodi. Vsa je osredotočena na premagovanje napora. Skupaj sta z Bino, rešeni staje in pastirja. Hodi. In ima prijateljico. Še neko drugo življenje poleg svojega, ki pa ji pomeni prav toliko kot njeno lastno.
(str. 74, 75)
Predmetne oznake:
Trgovina z ljudmi,
Sužnji,
Redovnice,
Svetnice
Prispeval/-a:
Gregor Korošec,
Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
Objavljeno: 26.4.2019 14:03:34
Zadnja sprememba: 26.4.2019 14:53:22
Število ogledov: 592