e
Eleganca ježa
| Žanr | družbeni roman, filozofski roman |
| Narodnost | francoska književnost |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Ključne besede | Dekleta, Drugačnost, stanovanjski bloki, Ljubezenska razmerja |
| Prevod | Varja Balžalorsky |
Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.
Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Inteligenten, duhovit filozofski roman o pomenu lepote v tem nelepem svetu.
Renee je povprečna in neopazna štiriinpetdesetletna vratarica, zaposlena v razkošnem Pariškem bloku. Stanovalcem bloka je nevidna, ker je revna in nepomembna. V bloku živi izjemno nadarjena dvanajstletnica Paloma, ki piše dnevnik o svoji snobovski družini. Paloma se odloči, da bo za svoj trinajsti rojstni dan naredila samomor. A videz vara; Renee je v resnici izobražena in kultivirana, Paloma pa gleda na svet drugače kot njena starejša sestra.
Ko se v blok vseli še japonec Kakuro Ozu, se kmalu odkrijeta njuni skrivnosti.
Knjiga ponuja gibko in duhovito branje tudi filozofsko okornejšim bralcem.
Glej tudi:
Če pomislim, da obstajajo ljudje, ki nimajo televizije!
Kako zmorejo? Jaz pred njo lahko preživim ure in ure. Ugasnem zvok in gledam. Občutek imam, kot da gledam stvari skozi rentgenske žarke. Če odvzamem zvok, je dejansko tako, kot če paketu odvzamete ovoj, lep svilen papir, ki ovija bedarijo za dva evra.
Citati
(1)Kritike
(1)Komentarji
(0)Ogledi: 42
Komentarji: 0
Število ocen: 70
Želi prebrati: 53
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 132
Roman Eleganca ježa se giblje med lahkotnostjo, ki občasno ne more ubežati zmerni sentimentalnosti ter zahtevnostjo, ki z neštetimi medbesedilnimi, filozofskimi in kulturnimi navezavami zahteva razgledanega bralca. V izmenjajočih se pripovednih prvoosebnih perspektivah se glavni junakinji namreč navdušujeta nad romani ruskih avtorjev, Kantovo in Husserlovo filozofijo, japonsko kulturo in njeno filmsko produkcijo, Mozartom, pa kronološko vse do Blade Runnerja in Eminema. Hkrati pa izgubljata potrpljenje ob nepravilni rabi vejic (s čimer bodo simpatizirali vsi »grammar naziji«), ob potrošniški kulturi, psihoterapevtih, premožnih mladih, ki se oblačijo po »klošarsko« itd. Vse skupaj zavito v celofan humorja, če ne celo posmeha, s katerim avtorica obračuna z elitističnim razredom kvaziintelektualcev, ki jih predstavljajo prebivalci ulice Grenelle številka 7. Tej gmoti se zoperstavlja trojica ekstravagantnežev: suicidalna najstnica, s hkratnimi potezami genija in mizantropa, samouka ovdovela hišnica, ki prikriva svojo pravo inteligenco in ostareli Japonec Kakuro Ozu, ki kot nekakšen modrec z Vzhoda »razkrinka« pravo naravo dveh protagonistk in predstavlja nepogrešljiv člen pri formaciji zarotniškega trikotnika.
Pripoved po prihodu tega mediatorja odraža občutje joie de vivre, spoznanja, da je življenje navkljub vsemu vredno živeti oz., kot veleva citat iz japonskega filma Sestri Munakata: »Vztrajanje, da je vse slabo … To se mi zdi nezaslišano.« Med deklico, hišnico in prišlekom Kakurom se stkejo nenavadne vezi, ki dokončno razbijejo vse stereotipne predpostavke o družbenih vlogah ter slavijo pristnost in lepoto v medčloveških odnosih. Nov življenjski moto teh junakov se glasi nekako takole: živeti v iskanju majhnih trenutkov, kairosov, ki minljivosti človeškega bivanja na svetu dajejo pečat večnosti in smisla. V to je vpeta tudi misel o estetiki, ki jo izreče hišnica – ravno to občutje večnosti in univerzalnosti človeških občutenj, ki so jih zmožna prikazati umetniška dela, je bistvo Lepega. Enako velja za roman Muriel Barbery – navkljub nenavadnim junakom in zapletu narekuje širok spekter bralcev. Kratkočasno, duhovito, intelektualno (a brez kančka suhoparnosti) in predvsem optimistično branje za slehernega bralca.