Dobre knjige
3285 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Leninov park
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
3,9
Št. ocen:16









Tadej Golob

Leninov park

Novo mesto, Goga, 2018

Št. strani: 477


Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: kriminalni roman, detektivski roman, družbenokritični roman

Narodnost: slovenska književnost

Umor sredi slovenske prestolnice

Tudi v tej kriminalki je glavni raziskovalec umora Taras Birsa, ki nastopa že v Golobovi prvem romanu z naslovom Jezero, po kateri že snemajo televizijsko serijo. Tokrat je prizorišče ljubljanski miniaturni Leninov park sredi vročega in soparnega poletja v slovenski prestolnici, kar pripomore k primernemu vzdušju. Znano resnično okolje dogajanja pa deluje kot slastna češnja na vrhu tortice. Na neštetih intervjujih prekaljeni novinar nas bralce ves čas drži v napetosti, vešče ohranja pozornost budno in nam v razmišljanje servira sodobno družbeno stanje s tematikami o brezdomstvu, neonacizmu, obveščevalnih organizacijah, političnih spletkah… vrtcih, starostnikih… Delo je družbeno angažirano, saj odraža široko paleto avtorjevega znanja, razgledanosti, dejavnosti in zanimanja.



Odlomek iz knjige

Pet jih je bilo, teh, ki jih je mlajša zaposlena postavila v vrsto, v dva para in pol, in sama prijela za roko prvega. Ni bila prepričana, ali sama sploh sme peljati otročad izven visokih železnih ograj, pravilnika pač ni poznala na pamet, a saj Greta, tako je bilo ime starejši, nikoli ni prav veliko dala na, kot je sama rekla, gluho črko zakona, ob čemer je mislila na Zakon o vrtcih, ki je s pravilnikom o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje urejal izhode malčkov zunaj ograje vrtca. Ob tem se je Sabina vsakič vprašala, zakaj gluha in ne recimo slepa črka zakona, ker črk pač ne poslušamo, ampak jih beremo, a je bila seveda dovolj pametna, da je to obdržala zase. Greta je bila še iz časov, ko starši ob vsaki praski, ki so jo njihovi otroci prinesli domov, niso najprej tekli k družinskemu odvetniku in šele nato k zdravniku, in ravnateljica vrtca je zaradi tega s strahom odštevala mesece, ki so še preostali do novega leta, ko bo šla Greta v pokoj.

(str. 21 - 22)

Nagrajena knjiga: 

kresnik 2010

Cobiss povezava


Ključne besede: KRIMINALISTIKA, UMORI, BREZDOMCI, NEONACIZEM


Prispeval/-a: Cveta Hribernik, Knjižnica Domžale
Objavljeno: 13.1.2019 15:07:57
Zadnja sprememba: 13.1.2019 15:07:57
Število ogledov: 2491



Kritike

Tadej Golob je žanrsko raznovrsten pisec in pisatelj. Obrtniško se je izpilil v uredništvu alpinistične revije Grif in kot novinar revije Playboy. V knjigi Z Everesta je dokumentarno ovekovečil smučanje Dava Karničarja z gore, na katero se je povzpel tudi sam. Biografsko je zaokrožil Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića, Petra Čeferina, Mileno Zupančič in Alenko Bratušek. Leta 2010 je za roman Svinjske nogice prejel nagrado za najboljši slovenski roman, nagrado Kresnik. Piše tudi za otroke in mladino. 2017 so mu pri Založbi Goga izdali kriminalko Jezero, s katero je po mnenju mnogih slovenski žanr (čiste) kriminalke vpisal na svetovni zemljevid.
Čeprav je Leninov park drugi del trilogije (kot piše na zadnji naslovnici: »drugi primer inšpektorja Tarasa Birse«), predstavlja samostojno celoto, ki jo lahko beremo, četudi pred tem nismo prebrali prvega dela trilogije, Jezera.
Zasedba kriminalistov ostaja ista in njihov vsakdan v veliki meri prav tako. Njihov vodja je Taras, kljub temu, da je še kar trn v peti nadrejenim. Kolesari, teče, po dvajsetih leti se spet prvič odpravi v steno plezat. Brajc si vsako juro pripravi jajca na maslu in ob sobotah prireja mesojede piknike. A tokrat se vsega (mesa, alkohola in sedenja na riti) vendarle nabere preveč in kumulira v srčni infarkt, ki ga zahvaljujoč hitri intervenciji Tarasove žene Alenke preživi brez večjih telesnih posledic. Še najbolj je ob prebiranju brošure o dieti in zdravi prehrani, ki mu jo v roke stisnejo ob odpustu iz bolnišnice, pretresena njegova duša. Osterc tiho lebdi nekje med neizstopajočimi, nezainteresiranimi, pretežno brezvoljnimi in k redkobesednosti nagnjenimi modusi bivanja. Vedno ravno toliko pod gladino, da se ga ne da zagrabiti, in ravno toliko blizu gladine, da je še pri stvari. Iz tega 'ravnovesja' ga nekoliko vržeta le Brajc in njegov infarkt. Najmlajša članica kriminalistične zasedbe je Tina. Nekoliko nesigurna. Na eni strani trmasto zavzeta in na drugi odprta za učenje od (kar precej) starejših kolegov. Primer umora brezdomke nadrejeni zaupajo njej. Njeni moški sodelavci in nadrejeni, predvsem, ko se stvar začne zapletati, njega vodenja primera ne znajo vedno najbolje spoštovati. Še najmanj njen šef Taras, ki ni najboljši pri delegiranju stvari in deljenju svojih ugotovitev in namenov s sodelavci. A se Tina na koncu tudi iz tega nekaj nauči in stvari bolj kot ne postavi na svoje mesto (vsaj v smislu njene profesionalne kariere).
Tu so še osebna razmerja, v katera so ujeti ali 'prostovoljno' vpleteni protagonisti Golobovega romana. Temu je v prvem delu Leninovega parka namenjenega kar nekaj prostora in bralčevega ter bralkinega časa. Brajc je ujet med nesrečno ločenostjo in čudno srečno osamljenostjo. Osterc je, nasprotno, srečno poročen z ženo, ki se je vsi po malem bojijo (daleč najbolj Brajc), še najmanj on sam, razen ko pred njo skriva nakup najnovejšega modela kosilnice za trato. Taras in Tina sta zapletena v ljubezensko razmerje, ki se vleče še iz Jezera. Tina se vedno bolj čudi, kaj še vedno počne skupaj s svojim brezkrvnim partnerjem, s katerim nimata nič skupnega. Taras pa je kljub temu, da ga Tina močno privlači, vedno bolj zavezan svoji graciozni in uspešni ženi Alenki. (Pa ne zgolj zaradi profane finančne varnosti, njuna vez je, kot bi lahko povzeli Alenkin opis nune zveze, v več pogledih fatalna.)

Dogajanje v Leninovem parku je iz zasneženega Bohinja, kjer se dogaja Jezero, prestavljeno v poletno razžarjeno in soparno Ljubljano. Sopari primerno je tudi dogajanje prvih slabih 200 strani romana (roman sicer šteje skoraj 500 strani). Poleg umora ostarele brezdomke v bivšem Leninovem parku se ne zgodi nič. S policijo in tožilstvom povezano uradništvo melje silno počasi. S politiko prepletenemu vrhu policije to ustreza, zato menca na mestu. Taras in njegovi se v sparjenem in od vročine sprijetem ozračju ne premaknejo z začetne točke. Kot da nepomembnost umora 'neke' brezdomke narekuje tudi tempo dogajanja. Bolj ko se zdi, da je primer enostaven (beri nepomemben), bolj je ta enostavnost premosorazmerna hitrosti reševanja primera. Vsi se ukvarjajo le s prenašanjem vročine, znojenjem in mokrimi »temnimi madeži« na svojih oblačilih. Mentalno jih zaposluje le ime male travnate zaplate ob Figovcu. Nihče namreč ne ve natančno, kako se park imenuje. V času socializma je bil Leninov park, kasneje Park Ajdovščina, zatem Argentinski park in danes naj bi bil Park slovenske reformacije.
Stvari se vendarle spravijo v pogon, ko se na Metelkovi zgodi soroden umor (v obeh primerih se nakazuje vpletenost slovenskih neonacistov). To hočeš nočeš v rit brcne tudi najvišjo politiko. V tistem času na oblast spet (drugič) pride slovenska desnica, ki pa vendarle ne bi bila rada preveč neposredno povezana z umoroma, čeprav ji na nek način ustrezata – gresta v njen širši kontekst (»kaj so begunci drugega kot brezdomci«). V dogajanje je posredno vpletena tudi Sova. Na drugi strani Tina začne voditi nekakšno solo preiskavo, saj pričenja sumiti, da je v vsaj enega od umor vpleten eden od njenih najožjih sodelavcev. Na tretji strani pa se pričnejo zlagati tudi delci sestavljanke v stanovanjskem bloku, ki stoji tik ob Leninovem parku, v neposredni bližini kraja umora brezdomke. V štirih nadstropjih živeči stanovalci bloka ne bi mogli biti bolj različni eden od drugega: bivši vojak tujske legije, samohranilka s tridesetletnim sinom, naciskinom, starejša gospa, ki občasno simulira Parkinsona in žica ob parkirnih avtomatih. A kot pravi moto naslovnice Leninovega parka: »Nedolžnih ni …«

A da ne bi po malomarnosti sprožili kakšnega spoiler alerta in bralce in bralke prikrajšali za slasti branja, se bomo tu ustavili. Recimo le to, da tako neambiciozno, kot se roman prične, tako ambiciozno se zaključi. 500 strani na koncu vendarle ni prevelik zalogaj in se prebere v dnevu, dveh. Tako z zanimanjem čakamo na naslednji primer inšpektorja Tarasa Birse.

Goran Potočnik Černe, 8. november 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.