Dobre knjige
3038 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Jaz sem Andrej
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Vinko Möderndorfer

Jaz sem Andrej

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018

Št. strani: 172


Zbirka: Odisej
Žanr: mladinski roman (mladinski)

Narodnost: slovenska književnost

Relativna vrednost strašnih težav

Ko se starša ločita, se Andrej z mamo preseli z dežele v mesto k svoji babici in skorajda doživi manjši kulturni šok poleg vseh problemov, ki jih že itak ima. Njegov glavni cilj je dobiti novo punco, odkar je staro pustil za seboj na deželi. A tudi njegova mama je podobnih misli in tako svojemu sinu kaj kmalu predstavi svojega novega fanta, kar se Andreju zdi preprosto smešno. V šoli mu veliko grožnjo predstavlja koščeni profesor matematike, ki ga zaradi njegove postave vsi kličejo Mumija, Andreju pa ravno matematika predstavlja nemalo težav. Težave, same težave! Bo Andrej našel svojo zeleno vejo? Roman je v nadaljevanjih izhajal tudi v reviji Pil, za knjižno izdajo pa mu je avtor dodal še en nov lik. Izredno duhovit roman o tegobah odraščanja, prvih ljubeznih in relativni vrednosti strašnih težav.



Odlomek iz knjige

»Lubčka!« reče mama, mi skozi okno avtomobila nastavi lice in zapre oči.
»Si nora?« šepnem in začnem pogledovati naokrog, če ni po naključju kdo slišal in videl, kako noro mamo imam. Nikjer nikogar v hudi bližini! Ah! Si oddahnem.
»Mi ne boš dal lubčka?!« ne neha gnjaviti, in to s tako jokavim glasom, kot da so ji pravkar povedali, da njena spričevala ne veljajo več in da mora v vse šole še enkrat. Kot je že neštetokrat povedala, je to njena najhujša nočna mora.

Sklonim se in ji hitro pritisnem lubčka. To je vseeno hitreje, kot da bi se začela pred šolo pregovarjati, kako sem že dovolj star, da ne rabim več mami dat lubčka, in kako sem še vedno njen sin in bom do njene smrti njen otrok, in kako se v razredu noben več ne lupčka z mamo, ko ga pripelje do šole, in kako mi bo nekoč žal, ko ne bom več imel mame, da bi ji dal lubčka … Hitreje je konec, če jo cmoknem. Vem iz izkušenj.«

(str. 21)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Odraščanje, Mladinski roman, Mladina, Ljubezen


Prispeval/-a: Nežka Klavžar, Knjižnica Miklova hiša Ribnica
Objavljeno: 22.10.2018 13:53:27
Zadnja sprememba: 22.10.2018 13:55:48
Število ogledov: 1333



Kritike


Vinko Möderndorfer se je glede na svoj opus in kilometrino razmeroma pozno lotil pisanja mladinske literature, a se v njej očitno dobro znajde. Že za prvi mladinski roman Kot v filmu (2013) je prejel modro ptico, večernico in desetnico, slednjo mu je prinesel tudi Kit na plaži (2015), s pričujočo knjigo Jaz sem Andrej pa je bil za desetnico nominiran. Odlika vseh treh knjig so izdelani in posebni, nikoli šablonski protagonisti ali protagonistke, ki se ukvarjajo tako z običajnimi najstniškimi kot tudi z bolj resnimi problemi. Andrej je sicer v nadaljevanjih izhajal v reviji Pil, a je svoj okvir presegel in se znašel v zaključenem romanu, bogatijo pa ga ilustracije Jureta Engelsbergerja. Protagonist Andrej je ravno dovolj edinstven, da njegovo odzivi in komentarji presenečajo, obenem pa v čustvovanju in doživljanju (odraslega) sveta okrog sebe dovolj univerzalen, da se je z njim mogoče poistovetiti. Andrejeva starša sta se namreč ločila, ko je oče spoznal novo partnerko, in z mamo se preselita z dežele nazaj v mesto, kar za Andreja pomeni novo šolo in morebitne nove prijatelje. Ob tem, ko se spopada z nastalo situacijo, pa se ukvarja še s simpatijami, predvsem s sošolko Sonjo. 
Na začetku zgodbe je Andrej do sebe zelo strog, čisto v pubertetniški maniri, saj je neizprosen do svojega videza in statusa v družbi (»Nisem ne lep ne priljubljen.«). To je verjetno zato, ker ni dobil dovolj zunanje potrditve, in z nekaj preprostimi stavki je dobro prikazano, kako krhka je v resnici samopodoba mladostnikov, tudi fantov, ki so v zvezi s to tematiko po navadi pozabljeni in preredko izpostavljeni, kar jih postavlja še v hujši položaj. Se pa z vsem skupaj vseeno ne obremenjuje pretirano, ampak je sproščen, navihan in zabaven. Odrasle, predvsem mamo in babico, nenehno sprašuje o vsem, kar ga med odraščanjem bega, pri tem pa se ne odzove ignorantsko ali vsevedno, ampak si vedno vzame čas za razmislek, četudi v danem trenutku še nima dovolj izkušenj za zadostno razumevanje. Vsaka nova informacija še podžge njegovo zvedavost, je pa zato  preudaren in odprt za druga(čna) mnenja. V zgodbo je prav tako organsko vpeljan internet, totalna samoumevnost za odraščajočo generacijo, kjer je mogoče preveriti in poiskati prav vse. So pa izpostavljene tudi njegove pomanjkljivosti, predvsem to, da gre za okolje, ki ni moderirano in zato ni popolnoma zanesljivo, česar se Andrej zaveda, kar se kaže v tem, da informacije pogosto preverja pri mami in kot avtoriteto upošteva bolj njo (ali ostale odrasle). Seveda pa ni čisti angelček, ampak poda vsake toliko tudi kak bolj pokroviteljski komentar, predvsem glede svojih staršev, saj je »tudi starše […] treba kdaj pa kdaj vzgajati. Sicer čisto pobezljajo.« Vseeno pa je to neka narejena strogost, po eni strani se z njo in z ironijo ščiti pred žalostjo zaradi ločitve, po drugi pa se s tem kaže tudi na ta mladostniški egoizem, saj v takih letih vidiš predvsem lastne probleme. Prav zabavno je, ko je njegova mama pred zmenkom živčna in kritizira svoje ime, Andrej pa razmišlja: »Nikoli si ne bi mislil, da ima lahko tudi mama probleme z imenom.« To ga malo iztiri, malo pa ga tudi opomni na to, da imajo tudi odrasle travme, probleme, skrbi.
Tudi sicer ničesar ne jemlje za samoumevno, kar priča o njegovi relativni zrelosti. To se najbolj kaže prav v posebnem odnosu, ki ga ima z babico. Čeprav je do njegove mame precej nepotrpežljiva in zna biti tudi nesramna, sta si z Andrejem zelo blizu, z njo se lahko pogovori o čisto vsem, saj sta oba brez dlake na jeziku. Zaupa ji tudi kakšne intimnejše stvari, babica pa ga spodbuja in usmerja. Res jo zna ceniti in uživa trenutke z njo, čeprav sta si generacijsko tako različna, da se ne uspe vedno vživeti v njene nauke, vseeno pa se trudi, jo posluša in tudi upošteva. Njun topel in ljubeč odnos je tisto, kar dela knjigo še bolj izvirno in jo vsebinsko razširja. Največ nasvetov rabi Andrej glede zaljubljenosti in kasneje spoznavanjem spolnosti, kar je pravzaprav krovna tema knjige in tudi strokovna in poglobljena spremna beseda Gabrijele Simetinger ta aspekt dobro razdela. Tudi spolna usmerjenost je nekaj, o čemer se nekateri prvič sprašujejo ravno v Andrejevih letih, in avtor se tudi tu ne zateka v stereotipe, ampak prikaže, kako mladi iščejo nekoga za pogovor o tem, in Andrejeva mama se s tem vprašanjem spoprime zelo odprto in pohvalno: »Vedno boš moj sin. In vedno te bom imela rada. Res pa je, da mi ne bi bilo čisto vseeno, ker je gejem v našem svetu težje živeti. Pa niso oni krivi za to. Mi smo krivi.« Čeprav se večina vrti okrog ljubezni in spolnosti, pa ni celotna knjiga zreducirana le na to, ampak so skozi razne Andrejeve in Sonjine prigode obravnavane tudi druge problematike, na začetku menjava šole in ločitev, spoznavanje novih partnerjev obeh staršev, pa samomor in depresija (»Vedno je treba zelo resno prisluhniti tistemu, ki je žalosten. Žalost je treba spoštovati.«), osamljenost v starosti (»Nekateri so tako sami, da jih nihče ne pogreša.«) in prehod iz osnovne v srednjo šolo. Vsemu je odmerjenega ravno prav časa, da se usede v Andrejevo zavest in iz njega dela vedno bolj sočutnega človeka.
Skozi te vsakodnevne prigode, ki delujejo precej klasično, se tako približamo dilemam mladostnikov, ki še iščejo svoj prostor pod soncem. Avtor pokaže, da je ne glede na odprto mišljenje in sprejemanje komunikacija med generacijami še vedno kdaj otežena, saj je veliko tematik še vedno tabuiranih, kar pa ni niti zdravo niti konstruktivno, in veliko bolje je, če lahko mladi dobijo odgovore in nasvete, namesto da se zatekajo na internet ali pa se preprosto zaprejo vase, ker se bojijo obsojanja ali pa še česa hujšega. Jaz sem Andrej tako hkrati pokaže mladim, da ni v prvih intimnih stikih nič slabega, po drugi strani pa pokritizira, kako malo je znanja in informacij o tem podano od kredibilnih virov. Pomembna knjiga, ki odpira novo možnost za dialog. 

Veronika Šoster, 10. julij 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.