Sofija na kratko

Zbirka kratkih zgodb prinaša 71 stran ali dve obsegajočih besedil, drobnih spominskih utrinkov osrednje literarne osebe Sofije. Besedila so v zbirko razvrščena kronološko: od časa, ko je bila še nerojena, prek otroštva čez najstništvo in obdobje šolanja in študija do odraslosti, osamosvojitve in ustvarjanja lastne družine. Sofijin izvirni otroški pogled in njena samobitnost z odraščanjem ne usahneta, pač pa postaneta stalnica, ki dajeta pisanju Barbare Boneta prepoznavni pečat.

Skozi navidezno lahkotnost in humor kaj kmalu med vrsticami pronicajo tudi drugačne plasti besedila. V zgodbah lahko začutimo Sofijin notranji občutek drugačnosti in nesprejetosti med vrstniki v procesu odraščanja (Kako je teta postala sveta); tega v odrasli dobi preglasi notranji konflikt med izpolnjevanjem družbenih pričakovanj in hrepenenjem po umetniški samouresničitvi. Notranje ravnotežje daje Sofiji partner Lorenzo. Sofijin svet je večkulturno obmejno območje med domačo, večinoma slovensko vasjo in mestom Trst, nekatere zgodbe segajo tudi čez mejo. Pristnost okolja ustvarja sočen naraven jezik območja, kjer se spontano stikata in prelivata krajevna slovenščina in italijanščina. Knjiga je – do bralcev zelo pozorno – uredniško opremljena s prevodi in razlago teh jezikovnih posebnosti. Večkulturnost dopolnjujejo številni elementi konkretnega okolja: etnološke zanimivosti (običaji, npr. z opisom trgatve v Tri imena ali mlaja v Maggio in Maj, ali reki in vraže v Črni mož ali Kokoš ni za v koš), struktura družine, ki je samoumevno večgeneracijska, pogojenost šolanja z zvestobo slovenskemu jeziku in domačemu okolju … pa tudi pričakovana obremenjenost literarnih oseb z zgodovinskimi travmami (spričo katerih poitalijančevanje slovenskega imena Just v Giusto pač ne nosi enakega  čustvenega bremena kot poslovenjenje italijanskega imena Lorenzo v Lovre). Posebnost knjige je ubesedovanje Sofijinega narodnostno mešanega razmerja s številnimi zabavnimi ali zanimivimi jezikovnimi situacijami.

Sofija vpija svet z vsemi čuti, tudi bralca kmalu posrka vrtinec barv, vonjev, domačih zvokov in besed, lepot pokrajine in narave in toplina medosebnih odnosov. Barbara Boneta piše s srcem, pozornim na trenutke topline, bližine in humorja, ki s časovno razdaljo in zavedanjem minljivosti postanejo še bolj dragoceni.

Knjiga bo s svojo otroško toplino in humorjem lahko blizu številnim bralcem, tiste, ki živimo ob meji, pa bo Sofija seveda še bolj intenzivno prestavila v obujanje spominov na prigode ob prehajanju meje s prepustnico ali omamila s številnimi drobnimi detajli vsakdanjega življenja, tudi z zaveso iz barvnih plastičnih verižic, [ki] je zašumela, ko je Sofija vstopila v majhno trgovino, kjer je vedno močno vonjalo po zelenjavi, sadju in pralnem prašku (str. 42). Seveda je knjiga tudi poučna – v njej bomo med drugim lahko izvedeli, kaj so ribe s Krasa, kako si doma pripravimo mavrico ali kaj je sakrabolska škatla. In še marsikaj.

Knjiga je obogatena s spremno besedo Alexa Devetaka.

Knjiga je uvrščena na tematski knjižni polici Avtorji zahodnega roba in Trk dveh svetov.