Prva dama je drugi roman pesnice in pisateljice Stanke Hrastelj, ki že v posvetilu stavi na bralce, ki jim je blizu pesniški jezik, za roman neznačilna pa je tudi oblika avtoričinega zapisovanja zgodbe, ki posnema svetopisemske oštevilčene vrstice – sestavljajo jo čisto kratka, a z vsebino in slogom nabita poglavja, epizode iz življenja posodobljene Batšebe in njenega drugega moža, kralja Davida. Avtoričini prijemi so postmodernistične narave, roman sestavljajo »dobesedno ali v spremenjeni obliki citirani svetopisemski odlomki, ljudske pesmi« in dela več drugih avtorjev ter resnične osebe s spremenjenimi imeni, ki so zaživele v fikciji. S tem pisateljica sicer ne odkriva nič novega, mešanje realnosti z izmišljenim, visokega jezika s pogovornim in citatnost so postopki, ki jih že dolgo spremljamo v sodobni književnosti. Zmes že povedanega in na novo upovedanega bo v užitek predvsem tistim, ki citirana dela poznajo in se bodo lahko mestoma strinjali, kako dobro jih je avtorica vpletla v pripoved.

Za razliko od Svetega pisma, ki v svojih zgodbah včasih hitro in brez dolge razlage opravi s svojimi protagonisti, se avtorica romana Prva dama zgodbe o poželjivi vdovi loti z drugačnim tonom in tempom. Žensko protagonistko in njenega novega moža pošlje iz puščave na betonske ulice Ljubljane in pri tem z dobro mero pazljivosti prenese tudi nekaj njune arhetipske sredice – ta ju dela univerzalna, a s prenosom v naš svet tudi dovolj banalna in krvava pod kožo, da lahko bralec njuno zgodbo spremlja od blizu. Batšeba se pred bralcem izrisuje v intimni, skriti podobi, ki je ves čas v boju z njeno zunanjo, podobo oboževane kraljice. Roman je zgodba o ženski, ki je ujeta nekje med željo po ljubezni in željo po statusu, v sodobni krajini digitalnih in izpopolnjenih identitet, v kateri ji je onemogočen spopad z notranjimi demoni – ti so pred javnostjo skrbno varovana skrivnost.

Batšeba in David, kraljica in kralj, pomembni javni osebnosti, delujeta kot zvezdniški par, ki mora kljub vsem zahtevam, ki ju od njiju zahteva ljudstvo, živeti življenje dveh smrtnikov. Sta nekakšna slovenska Angelina Jolie in Brad Pitt, geslo v Googlu, status na družabnem omrežju. A kralj David se nima namena duševno trošiti zaradi svojega uspeha. Tako kot v krščanskem izročilu je tudi v romanu glasbenik in politik, do česar se je dokopal sam. Batšeba je po drugi strani v zgodbo o uspehu vstopila s poroko, po smrti svojega prvega moža, veseljaškega vojaka Urijá, ki ga je David poslal v prve bojne linije, da bi se ga znebil in jo imel zase. Psihologizacija ženske, ki je posredno kriva smrti svojega prvega moža za ceno simbolne in kapitalne moči drugega, je najmočnejši adut pisateljice in preigrava vprašanji, do katere mere in kaj je glavna junakinja pripravljena naredi za to, da bi svoje življenje pripeljala na vrh tiste gore, ki je po standardih sodobne družbe najvišja. Ko se Batšebi pokaže priložnost, da legitimno pusti za seboj Urijó in doseže svoj cilj, s tem nevede zakocka tudi svoj notranji mir.

Roman je pisan tretjeosebno, vendar ta, na videz distanciran in ironičen, pogled na Batšebin svet od zunaj mestoma zveni kot protagonistkin notranji glas ali cinični komentar na lastno življenje. S pripovedovalko zgodbe smo povsem približani duševnim vrtincem glavne junakinje (pripoveduje nam vsevedni glas, ki do obisti pozna najtemnejše kotičke Batšebine psihe). Ti so bralcu servirani brez olepšav in filtrov. Junakinja drsi po moralno spolzkem terenu od trenutka, ko začne živeti z Davidom, in zdi se, da je njena kazen, kljub sodobnemu kraju dogajanja, vseeno še vedno precej božja. Batšeba zanosi in splavi, ne le enkrat, temveč večkrat, rodi in hitro pokoplje dete. Ljubezen med njo in Davidom tako rekoč postaja jalova ter v njej sproži plaz tesnobe in depresije. Čeprav bi bil bralec v tem trenutku zlahka v skušnjavi, da označi vse Batšebine muke za božjo voljo, se junakinja v istem hipu spusti v dodatno samo-kaznovanje, sodobnemu času primerno, v obliki anoreksije in mazohizma. Ali pa je tu le Bog posodobil svojo metodo. Kraljica se strada in plača slavnemu slovenskemu igralcu, da jo pride posiliti, ponižati, udeležuje se orgij, trpeče prenaša Davidovo varanje in je obenem še vedno vzvišena ter ljubosumna na preprosto življenje svoje plebejske prijateljice. Roman v drugi polovici brzi proti koncu z vse večjim koncentriranjem tesnobnih, izpraznjenih, osamljenih situacij glavne junakinje in jo pripelje do konca, v katerem najde drobec duševne treznosti ob dopisovanju s svojim bivšim varnostnikom, ki ga imenuje Nikola Tesla. Tudi ta ljubezen se ne zgodi brez nasilja in nakazano je, da Batšeba drugače tudi ne ve in ne zna čutiti. Roman Stanke Hrastelj Prva dama je zgodba o ženski, ki izstopi iz življenja smrtnice, da bi postala nekaj več, a ne zmore preseči svoje navadne človeške izgubljenosti. Krpa in trga jo z ekscesi, ker si jih kot kraljica lahko privošči, vendar je zanjo pomiritev s svetom enako nedostopna kot za vsa druga človeška bitja. Roman je pripovedovan kot kontrast, je jezikovno zamotan, a hkrati direkten, je drobno tkan in obenem krut – nikakor pa ni za preveč občutljive duše, tiste, ki morebiti ne bi prenesle vsega tistega, kar je bilo skrito, pa je moralo privreti na plan.

Maša Pfeifer, 5. julij 2019