Dobre knjige
3013 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Tujec : roman o Cankarju
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Anton Slodnjak

Tujec : roman o Cankarju

Ljubljana, Mladinska knjiga, 1976

Št. strani: 260


Žanr: biografski roman

Narodnost: slovenska književnost

Anton Slodnjak je avtor številnih strokovnih del, v katerih se je loteval vseh obdobij slovenske književnosti, svoja literarna raziskovanja pa se je trudil približati kar najširšemu krogu bralcev. To mu je lepo uspelo z leposlovno Slovensko trilogijo, kamor sodijo biografski romani o Francetu Prešernu (Neiztrohnjeno srce), Franu Levstiku (Pogine naj pes) in Ivanu Cankarju (Tujec). Tega zadnjega si bomo pobliže ogledali. Ivan Cankar je v štirinajstih poglavjih predstavljen z vidika štirinajstih oseb. To so bili njegovi sodobniki in so z njim izoblikovali različna razmerja: ali so bili njegovi zasebni in politični somišljeniki ali nasprotniki, njegovi literarni kolegi ali pa ženske njegovega življenja, katerim se roman morda najbolj posveča. Njihovo izhodišče je v večini primerov trenutek, ko so izvedeli za njegovo smrt, nato pa se preko njihovih čustev in premišljevanj pred bralcem razprejo intimni utrinki iz Cankarjevega življenja. Pa ne le to, pripovedovalci razkrivajo tudi sami sebe in čas, v katerem živijo, naloga bralca pa je, da si iz teh koščkov sestavi mozaik, ob katerem mu bo tujec morda postal manj tuj. Slodnjak identitete pripovedovalcev ne poda na pladnju, ampak jo razkriva postopno, nekatere ugotovimo prej, nekatere kasneje. V prvem poglavju se nam razkrije ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki sanja o obtožujočih Cankarjevih očeh. Škof je namreč tisti, ki je pokupil vse razpoložljive izvode njegove prve pesniške zbirke Erotika in jih dal zažgati na dvorišču škofije, češ da je nemoralna. Vrednost poglavja ni le govor o Cankarju, ampak tudi portret, ki ga škof Jeglič nariše o samem sebi. Strogi klerik, ki je s samokaznovanjem vzgajal tudi samega sebe, je razklan med lepoto verza in domnevno bogokletno vsebino. Cankarja imenuje padli angel, vendar po mnogih letih le obžaluje sežig. Zanimiv je tudi odnos s pisateljem Ivanom Tavčarjem. Ta je po političnem prepričanju pripadal liberalnemu taboru in bil v času Cankarjeve smrti, celotne prve svetovne vojne in še nekaj več ljubljanski župan. Spoznala sta se v Cankarjevih dijaških letih, ko se je ta pri Tavčarjevih prehranjeval. Tavčarjeva žena je bila namreč aktivna na dobrodelnem področju in je revnim dijakom dajala hrano. Med njima je vladala antipatija, saj se je »princ v cunjah«, kot je Tavčar Cankarja imenoval, vedel precej predrzno. »Nepoboljšljiv prezirljivec vseh oblik človeškega občevanja«, ga je imenoval. Povsem drugega mnenja je bila njegova dvajset let mlajša žena, ki je Cankarjevo kljubovanje in ponos občudovala. Morda je v Tavčarju tičalo tudi želo ljubosumja, pa ne le zaradi žene, ampak tudi zaradi pisateljskega talenta. Do Cankarja se je namreč on nahajal v vrhovih slovenskega literarnega ustvarjanja. Čeprav sta bila Tavčar in škof Jeglič ideološko na različnih koncih, pa sta o Cankarjevem pisanju imela podobno mnenje, oba sta bila predstavnika etabliranih, čeprav nasprotujočih si političnih taborov, Cankar pa je prinašal nekaj popolnoma novega. Tavčar je odklanjal uporništvo, izraženo »sicer v najlepši slovenščini ter v obliki zanimivih povesti, vendar pa zamolklo preteče vsakomur, ki kaj ima in ki kaj je.« Odklonilen je ostal tudi ob Cankarjevi smrti in ni dal razobesiti žalnih zastav po mestu, kar so mu meščani zamerili. Za mnoge med njimi, predvsem mlajše, je namreč Cankar bil prava pisateljska zvezda. Naslednja velika tekmeca, po letih bolj vrstnika, sta bila Fran Govekar in Oton Župančič. Pri Franu Govekarju, pisatelju, dramatiku in vplivnemu tajniku Deželnega gledališča v Ljubljani, se vsiljuje primerjava Mozarta in Salierija. Pet let starejši od Cankarja je že pri dijaku zaznal njegov literarni talent in doživel razočaranje ter užaljenost, ker je Cankar zviška gledal na njegovo pisanje in se ni hotel ukloniti njegovemu tutorstvu, sploh pa ne zapustiti Dragotina Ketteja, s katerim sta bila tesna prijatelja in vzajemna občudovalca, ki sta kar tekmovala v boemskem načinu življenja. »Kraljeviča v izgnanstvu« ju je imenoval Govekar in spoznal, da »rojenega kraljeviča si ne boš nikdar vzgojil za služabnika«. Cankarju je zavidal njegov literarni talent pa tudi njegovo svobodo, kljub njenim mnogim negativnim stranskim posledicam. Sam je kot urednik tlačanil na Tavčarjevem časopisu Slovenski narod ter kot njegov mestni uradnik, pa tudi poročil se je po vseh predpisih, kar je na tihem smatral za ujetništvo. Tudi v Govekarjevem poglavju naletimo na Tavčarja, na njegovo nenaklonjenost in šibke poskuse izražanja Govekarjevega občudovanja. »Kraljevske muhe je imel, čeprav je bil krojačev sin,« natolcuje Tavčar, Govekar pa ga vendarle označi za »najdoslednejšega glasnika in umetniško najzrelejšega oblikovalca čistega življenja med nami.« Do spora z liberalnim taborom je prišlo ob izidu komedije Za narodov blagor, v kateri Cankar kritizira družbene razmere in politično sceno, predvsem pa se norčuje iz liberalcev. V ospredju je domišljavi doktor Grozd, ki je vajen, da ga vsi ubogajo in v katerem bi se dalo prepoznati Tavčarja. Drobce zavisti opazimo tudi pri Cankarjevem literarnem kolegu in prijatelju Otonu Župančiču. Tudi sam je predstavnik moderne, torej zagovornik novih motivov in novega mišljenja, a vendarle je poudarjal tudi didaktični pomen literature, ki mora biti predvsem duhovna šola za mlade, dozorevajoče ljudi, v nasprotju s Cankarjem, ki naj bi po njegovem mnenju ostajal pri nihilističnem opazovanju in zanikanju vsega, tudi dobrega. Cankar pa mu je očita optimizem in pomanjkanje družbene kritike. Prav tako tekmec, čeprav ne na literarnem, ampak na osebnem področju, je njegov brat Karlo. Tudi on je bil poslan v šole in zdi se, da so si bili oba brata in bratranec Izidor dovolj blizu, čeprav idejno na različnih bregovih. Duhovnik Karlo o bratu govori kot o »nesrečnem in nerodnem človeku, tujcu sebi in drugim, ki je prizadeval soljudem več gorja kot veselja. In vendarle je drugo večje kakor prvo.« Zavidal mu je šolski uspeh v osnovni šoli, še bolj pa ljubezen matere, ki je v Ivanu videla nekaj posebnega. Očital mu je, da se je uničila zaradi njega, da bi Ivan lahko ustvarjal za druge. In že smo pri Cankarjevem odnosu do žensk in pri njegovi ljubezni do najpomembnejše ženske njegovega življenja, matere, ki je vrgla senco na vse ostale. Svoja poglavja sta dobili mati in hči Löffler, ta zadnja njegova večletna zaročenka, gostilničarka z Rožnika, kjer je Cankar živel, Mici Franzot, poročena Pfeifer, nesojena nevesta Milena Rohrmann ter natakarica Zofka Resnik iz gostišča s pomenljivim imenom V rožcah. Cankar je svoji materi postavil spomenik v literaturi, tako da je vzpostavil mit do konca žrtvujoče se matere, ki za svoje otroke naredi vse in še več in je tudi dobila naziv cankarjanska mati. Znan je izrek, da bi »šel po golih kolenih, odkopal grob z rokami, da bi ji rekel, kar ji ni hotel reči, dokler ga je slišala.« Albina Löffler, troedina zaščitnica, »mati« in ljubica nastopi na sceno, ko prejme brzojavko o smrti ljubimca in »sina«. Samohranilka s štirimi otroki vzame mladega Cankarja na stanovanje, ta pa se vživi v njeno družino in je njej kot mož, otrokom pa kot oče. Vse dokler na začetku dvanajstletna Štefi ne odraste dovolj, da hčerko zamenja za mater. Zazdi se, da je bil pri hčeri zapeljivec, pri materi pa bolj plen. Mati jo opozarja: »Škribant je in zato že po naturi nezvest.« Pri družini je Cankar preživel kar deset let. Spotikljiva situacija, ki pa nam je iz literature dobro poznana. Ni nam treba daleč, da naletimo na Potrčeve Južeka in tri Toplečke iz romana Na kmetih, če skočimo do Francozov, pa na Tri hčere svoje matere pisatelja Pierra Louysa. Imamo tudi situacijo, ko je mati ljubosumna na hčerko, ta pa na sestro. Posebno naklonjenost, seveda popolnoma platonsko, je namreč kazal do mlajše pohabljene Malči, ki ji je spomenik postavil s Hišo Marije Pomočnice. On je bil tisti, ki ji je uredil bivanje v bolnišnici, jo obiskoval do smrti, potem pa še z romanom opozoril na slabe razmere, v katerih dorašča proletarska mladina, kot se je izrazil. Opisana je tudi kriza, v katero je zapadel zaradi neugodne kritike romana, ko se je počutil popolnoma nerazumljenega. Shizofrena in na meji ljubezni ter sovraštva je ljubezenska zgodba z gospodarico z Rožnika. Tam je Cankar stanoval od leta 1910, ko je gostilno še vodila Micina sestra Nina. To je bilo umirjeno in urejeno obdobje njegovega življenja, ko je postal znamenitost Rožnika in v gostilno privabil mnoge goste. A idila se konča, ko se Nina z družino preseli na Koroško, posle pa prevzame Mici in se s Cankarjem zaplete v ljubezensko razmerje. Tudi Mici seveda zazna njegovo šibkost za pregrehe življenja, razlogov za ljubosumje je veliko. A nazadnje vendarle ugotovi, da je zaljubljen v vse ženske, ne ljubi pa nobene razen matere. Sad njunega razmerja je hči Silvica, to je Slodnjak jasno zapisal, čeprav je kot uradni oče naveden Micin mož. Med vsemi ljubezenskimi zvezami je morda najbolj bizarna in pretresljiva tista z Mileno Rohrmann, zaradi neuničljive, patološke, mazohistične zaljubljenosti in odvisnosti, ki jo Milena kaže v odnosu do svojega ljubimca. A njena ljubezen ne gre v smeri erotike, bralec ni povsem prepričan, ali sta sploh konzumirala odnos. Milena se identificira z junakinjo nekega njegovega romana, žrtvovati se želi za velikega pisatelja in ga zaščititi pred pogubo. Kot njegova mati, a seveda je jasno, da je ta nenadomestljiva. Vsak svoje poglavje sta dobila tudi založnika Cankarjevih del, prvi, Otomar Bamberg, krajše, drugi, Lavoslav Schwentner, pa precej daljše in podrobnejše. Bamberg, predstavnik nemškega vladajočega sloja, je v svoji ljubljanski založbi najprej izdajal le nemška dela, kasneje, proti koncu 19. stoletja pa kljub svojemu vzvišenemu odnosu tudi dela slovenskih avtorjev. Zapomnili si ga bomo po tem, da je izdal prvo izdajo Erotike, tisto, ki je bila sežgana. Ko dvajset let zatem v kaotičnem družbenem ozračju ob propadu monarhije zasliši zvonove, ki oznanjajo Cankarjevo smrt, se spominja svojega prvega srečanja z njim. Takrat je hotel mladi Cankar vnovčiti pri njem svojo pesniško zbirko, da bi s honorarjem plačal materin pogreb. Lavoslav Schwentner je tisti slovenski založnik, ki je želel izdajati dela mlade, moderne književnosti in tega se je lotil z vso resnostjo in strokovnostjo. Bil je eden glavnih Cankarjevih založnikov, ki je kazal tudi veliko razumevanje za njegove nenehne finančne stiske in mu plačeval predujem za predujmom, mnogokrat tudi za dela, ki nikoli niso našla poti do njega. Poglavje, ki mu pripada, je morda najbolj strokovno in zahteva poznavanje Cankarjevega opusa, da lahko bralec odkrije vse nianse, ki se mu ponujajo, a vendarle je v vsakem primeru, tudi nasprotnem, nagrajen s temeljitim pregledom pisateljevega dela. Schwentner je bil ponosen, da je njegov založnik, njegova dela je smatral za »najradikalnejše miselne in moralne zaključke, zapisane v slovenskem jeziku, izražene skrajno elegantno in probojno.« Slutil je tudi, da so »njegovi spisi že okužili velik del dijaštva in študentstva in ga potegnili za seboj in s tem hudo načeli stavbi krajnskega klerikalstva in liberalstva.« Kot mnogi je tudi on Cankarja zaznal kot človeka nasprotij. Poglavje se zaključi s stavkom iz dela Grešnik Lenart, ki se glasi: »Mnogo prijateljev je imel Lenart, a med ljudmi nobenega.« A z gotovostjo lahko trdimo, da je kljub nekaterim sporom Ivan Cankar imel vsaj enega. Zanimivo je poglavje o slikarju Hinku Smrekarju, ki je kot ilustrator večkrat sodeloval pri Cankarjevih delih, še večje veselje pa je imel pri ustvarjanju njegovih karikatur. Za razliko od drugih je pomaknjeno v prihodnost in Hinko o pisatelju ne razmišlja ob njegovi smrtni uri, ampak ob svoji lastni. Piše se namreč leto 1942 in slikar v zaporu čaka, da ga Italijani ustrelijo kot talca. Iz prihodnosti govori tudi politik Etbin Kristan, ki se smatra za »glasnika modernega razumnega in socialnega reda« in »kot tak je zato tudi dosegel visoka leta življenja zdrav in deloven, medtem ko je prečustveni in preširoki Cankar že davno razpadel v prah in pepel.« Cankar je umrl 11. decembra, natanko mesec dni po koncu prve svetovne vojne. Družbene razmere so dobro opisane in podane mimogrede, med govorom o Cankarju. Poraja se nova državna, politična in družbena ureditev, stranke tekmujejo med seboj na vseh področjih, Ivan Cankar pa je eno od prizorišč njihovega boja. Vsi si ga žele prisvojiti, a tudi oblikovati po svoje, saj ni nobenemu popolnoma všeč, vsem je nekoliko tuj in bi ga želeli narediti bolj domačnega.



Cobiss povezava

Glej tudi

link Noctivagant


Predmetne oznake: Slovenska književnost, Slovenski pisatelji


Prispeval/-a: Jasna Mlakar, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 4.5.2018 13:35:02
Zadnja sprememba: 4.5.2018 14:31:02
Število ogledov: 1075