Dobre knjige
3016 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Tretja oseba dvojine
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Petra Kolmančič

Tretja oseba dvojine

Maribor, Založba Pivec, 2017

Št. strani: 96


Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

"Nisem naredila nič, / kajti to sem si vendar / tako zelo želela. Nekoč. (str. 11)

Petra Kolmančič (1974) je tri pesniške zbirke objavila že v študentskih letih: Luknja (1994), Šus v glavo (1995) in Slina (1999). 2004 je izšla njena Uvod v poželenje, 2014 pa zbirka P(l)ast za p(l)astjo (2009), za katero je prejela Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta. Pričujoča pesniška zbirka, njena šesta, v premišljenem redosledu postavlja pesmi v prepoznaven vsakdanji svet, v katerem so pomembni odnosi moški-ženska, preteklost-sedanjost-prihodnost, svoboda, identiteta, resnica, minljivost. Tretja oseba dvojine odpira metaforično razsežnost, temeljna vprašanja obstoja in razmislek o življenju. Pesmi so jasne, resnicoljubne, pesmi spoznanja, jezik je izbrušen, motivika je prefinjena. Trenutkom biti/ne biti sledijo cikli radosti, v katerih se začenja vse na novo in igra življenja se nadaljuje. Pesniška zbirka je razdeljena na pet ciklusov: nasveti za vsakdanjo rabo, navigacija, prava smer, povratna zanka in greenporno.



Odlomek iz knjige

- Že Stari so vedeli: pred vsakovrstnimi nesrečami tega sveta / se je treba zavarovati s krtovim srcem, / zavitim v list krvavega mlečnika, / in se še pravi čas katapultirati v neizprosno dejstvo, / da je trenutkov, / ko bo mogoče začeti znova, /vse manj in manj. (str. 19)

-Nekajkrat sem se tako sestala sama s seboj, /da si pridem na čisto. / Vsake toliko se je treba / izvzeti iz obstoječega stanja / in se preračunati na novo. / Vsake toliko si je treba / položiti račune za naprej in za nazaj, / kajti neporavnane terjatve s samim seboj / bistveno vplivajo na likvidnost / duše in srca.

(str.29)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Poezija, Odnosi med spoloma, Vsakdanje življenje


Prispeval/-a: Patricija Dodič , Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 7.4.2018 10:46:16
Zadnja sprememba: 7.4.2018 11:18:39
Število ogledov: 738



Kritike

Že tolikokrat ponovljena feministično geslo o osebnem, ki je politično, nič manj kot za poezijo, ki jo pišejo ženske, ne velja za poezijo nasploh. Že dolgo se ve in že večkrat je bilo izrečeno, da je najbolj intimna izjava lahko tudi najbolj subverzivna in torej tudi politična. Prav s tem spoznanjem je povezano dejstvo, da je moderna poezija praksa pisanja, o kateri noben, niti najčuječnejši sodobnik ne more izreči zadnje besede in podati absolutne sodbe. Gre za proces s tako občutljivo in izmuzljivo interakcijo med proizvajanjem in sprejemanjem, da se pogled tistega ali tiste, ki opazuje in komentira, zlahka neopazno zamegli in posreduje izkrivljeno sliko. Ob tem ni odveč opozoriti na prastaro spoznanje, da poezija ne nastaja zgolj iz besed to je jezika kot logosa, čeprav je ta njeno orodje in tvarina. Vznika iz nezavednega, ki je tako seksualno kot družbeno pogojeno in prepreženo z mnogoterimi identitetami. Od vsakokratne konstelacije teh fragmentarnih identitet, od katerih nekatere dejavno korelirajo z zavestnimi spoznanji, je odvisna poetična prepričljivost ubeseditve sleherne temeljne individualne izkušnje.
Ta naj bi bila tisti vzgib, ki je prvi pogoj pesmi in še neartikulirano sporočilo prenese onstran ustaljene vednosti, precej dlje od oprijemljive zunanje stvarnosti in hkrati bliže od slehernega notranjega doživljanja; zaniha med bližino in daljavo, se uvije in odvije med znotraj in zunaj (Daleč za mislimi / živi nekaj po svoje in čisto zares /…/ Daleč za mislimi / živi nekaj divje, na široko in razkošno …)(Lomljive reči). A to je šele začetek dolgotrajnega in zapletenega procesa, katerega rezultat je utelešen v pesniški knjigi z naslovom, ki nakazuje določeno odmaknjenost, Tretja oseba dvojine. Gre baje že za šesto avtoričino pesniško zbirko, ki je vsekakor vredna pozornosti, saj je posebna v več kot enem pogledu.
Najprej zato, ker je rezultat sistematičnega sodelovanja med pesnico Petro Kolmančič in kritičarko Mojco Pišek. Sodelovanja, ki je bilo institucionalizirano pod imenom »Drugo mnenje« in je potekalo kot projekt v okviru Društva slovenskih literarnih kritikov. To je tudi razlog, da je v knjigi petim tematskim sklopom pesmi dodana še kritičarkina spremna beseda, ki nas pouči o poteku njunega sodelovanja in hkrati tudi o tem, kako kompleksen utegne biti proces, ki mu pravimo literarno ustvarjanje. Plodno sodelovanje potrjuje tudi dejstvo, da se je v končni redakciji knjige, če jo primerjamo s podobnimi izdelki sodobne slovenske pesniške produkcije, znašlo nenavadno malo takšnih besedil, ki bi jih lahko brez škode zavrgli. A nemudoma je treba dodati, da je Tretja oseba dvojine, kljub očitno intenzivni interakciji med pesnico in kritičarko, avtonomno avtorsko delo, kar posebej poudarja tudi sama kritičarka, po svoje pa potrjuje izrazito angažirana, na spolni razliki utemeljena pesniška pozicija, ki jo je Petra Kolmančič zavzela, čeprav z nekoliko drugačne perspektive, že v svoji prejšnji knjigi (P(l)ast za p(l)astjo), v pričujočih besedilih pa nemara še nadgradila, saj bralstvu že z naslovom prvega sklopa pesmi »Nasveti za nevsakdanjo rabo« signalizira intenzivno razgrajevanje silnic in razmerij moči, ki držijo skupaj tisto, čemur pravimo vsakdanje življenje. A ne vsakdanje življenje kar tako, pač pa življenje konkretne ženske, ki jo sicer zlahka poistovetimo z avtorico (»A včasih se zbudim z občutkom, / da se bo nekoč // na mojem mestu namesto mene / zbudila neka druga petrakolmančič, // jaz pa se bom istočasno zbudila nekje povsem drugje.«) (Dano stanje), čeprav nam obenem sporoča, da je tista, ki govori, pravzaprav nedoločljiva in izmuzljiva: »Tebi se zdi, da si /…/ da posegaš v svet / in da svet posega vate, / a tisti tam ve, / da si le projekcija, / nekaj samodejnega / v vitrini časa.«(Časovna kapsula). Ta učinek še podkrepi nenehno prehajanje med razpoloženjskimi stanji, ki se ne dogaja odsekano, ampak ustvarja občutek spiralastega valovanja, večnega vračanja, a ne enakega, ampak različnega (npr. pesmi Noč in Tunel). Zato pesniški govor P. Kolmančič učinkuje razgibano. Čeprav se govorka ne maskira v druge osebe, izumlja »nove različice same sebe« (»ženska in zvezda, lisica, potok, perje, breza«) (V prerezu), skozi katere se sicer kaže kot ženska v čustvenih stanjih in tipičnih vlogah matere, partnerke in večne iskalke – premišljevalke, a nam ob tem na subtilen način vseskozi daje vedeti, da je ob njeni mnogop(l)astni poziciji ženske nenehno navzoča tudi zavest o sebi kot drobni bitnosti vsemirja, ki seže čez čase in kraje (npr. v pesmih Čakanje, Govorice, Poletna noč), saj je vselej »nekaj živega v snovi, / nekaj snovnega v živem« (Kako se ljubijo kiti). In kot takšna se vidi tudi v svojem dvoumnem razmerju do moškega, ki mestoma ravno tako postaja prebivalec vsemirja (skozi tebe je vel južni veter in jezdil si na valu, / v brezhibni uravnoteženosti časa in prostora.) (Kakšen si bil videti) ali (»Kar sva bila / in je bilo, / ko sva še plenila po vlažnih, / toplih in bujnih / karbonskih / presličinih / močvirjih,«)(Kako se ljubijo kačji pastirji).
Dvostišje, s katerim se začenja zbirka (»Lahko mi verjamete, / zvesta ženska sem.«) na prvi pogled deluje kot nespodbitna trditev, a jo je glede na nadaljevanje te in drugih pesmi mogoče razumeti tudi kot izjavo z natanko nasprotnim pomenom ali, še verjetneje, kot ironično izjavo, ki nekaj trdi in obenem zanika. Sugerira nam, da lirska oseba obstaja v razlikah, skozi katere evocira svoje izginjajoče, neujemljive podobe in hkrati tudi do njih vzpostavlja distanco: »Ni razlike, če si, / ali če zgolj uprizarjaš samega sebe.« (Razlike). Toda tega ne doseže z brisanjem razlik, prav nasprotno – »med nekoč in zdaj, / med tukaj in tam – / to sem spoznala – zeva razlika / ni je mogoče izraziti, / ni je mogoče preskočiti« (Kako ostati načelna). Razliko po svoje še poudari z neogibno pesniško distanco, povezano z notranjo zgradbo zbirke in načinom, kako nas govorka usmerja in vodi skozi zanke svojega pesniškega imaginarija. Pri tem ni mogoče spregledati, da so naslovi pesmi prvega dela (Nasveti za nevsakdanjo rabo) enako strukturirani kot naslovi pesmi v zadnjem delu (Greenporno). Oboji se začenjajo s »Kako« (npr. Kako ostati zvesta, Kako se ljubijo močeradi) in nas postavljajo pred dilemo, na kakšen način razumeti te izjave, ki niso ne dobesedne ne retorične, pač pa – in to je ena od pomembnih odlik te poezije – učinkujejo kot izrazito »lirska vprašanja«. Se pravi, da z odpravo tako dobesednega kot retoričnega smisla stopnjujejo skrivnostnost pesniškega sporočila in odpirajo nepričakovana obzorja vseh možnih pomenov, ki naj bi jih bralstvo konkretiziralo.
Po svoje je to storil tudi avtor naslovnice, slikar in ilustrator Marko Jakše, z nadvse posrečeno sliko, s katero je segel daleč prek obzorja pričakovanega.

Jelka Kernev Štrajn, 24. september 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.