| Žanr | avtobiografski roman, družbeni roman, spomini |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Družina |
| Prevod |
Andrej Turk |
| Ključne besede | Begunci, Humanitarna pomoč, Imigranti, Potovanja po morju, Reševanje, Spomini, Zdravniki, Zdravstveni delavci |
Otok Lampedusa površine dvajsetih kvadratnih kilometrov je simbolna meja Evrope. Njegovi prebivalci so iz dneva v dan priče eni največjih humanitarnih tragedij našega časa. V zadnjih dvajsetih letih je v iskanju svobode na obalah Lampeduse pristalo prek štiristo tisoč migrantov. Ocenjujejo, da jih je petnajst tisoč izgubilo življenje med nevarno plovbo. Pietro Bartolo je lampeduški zdravnik, ki sprejema priseljence iz Afrike in Sirije. Njegova osebna življenjska zgodba se prepleta s krutimi zgodbami ljudi, ki jim je priča vsak dan. Bil je tudi eden od akterjev v dokumentarnem filmu Odprto morje (Fuocoammare), ki je dobil Zlatega medveda za najboljši film Berlinala 2016. Iz knjige veje neverjetna človečnost in neusahljiva energija pomagati sestradanim, dehidririanim, posiljenim, pretepenim, opečenim in na druge načine mučenim ljudem. Knjigo bi morali prebrati vsi, saj vsak izmed nas nosi delček krivde, da dopuščamo, da se takšni zločini proti človečnosti dogajajo v 21. stoletju.
Objavljeno: 28.03.2018 11:58:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:21
Nekoč je ob pomolu pristal čoln s šestdesetimi fanti, ki sta jih bili sama kost in koža. Sedem dni so potovali, natrpani pod palubo oziroma kot temu pravijo v „tretjem razredu“, namenjenemu tistim, ki nimajo dovolj denarja, da bi si plačali vožnjo na krovu. Bili so dehidrirani in sestradani, nekateri pa tudi ožgani od dizelskega goriva, ki je med plovbo brizgalo iz motorja po njihovih oblačilih in jim na koži pustilo neizbrisne sledove. Poleg tega so imeli na telesih sledove mučenja, ki so jih z noži in prižganimi cigaretami pustili njihovi ječarji v libijskih zaporih, sodobnih koncentracijskih taboriščih. Pogoji, v kakršnih danes begunci potujejo po puščavi in morju, namreč niso dosti boljši od tistih v živinskih vagonih, skaterimi so nacisti nekoč prevažali taboriščnike. In kdor danes postavlja zidove in zavrača begunce, ne ravna bistveno drugače od tistih Hitlerjevih sodelavcev, ki jih je filozofinja Hannah Harendt označila za „banalne zločine“. Kdor dopušča, da se v morju utaplja na tisoče otrok ali da v begunskih taboriščih životarijo v nečloveških razmerah, ni nič manj krut od zgoraj omenjenih.
(str. 67)
