Trebuh Atlantika

Žanrdružbeni roman
Narodnostfrancoska književnost, afriška književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2007
Založba
Ključne besede Francozi, Afriški izseljenci, Imigranti, Nogomet
Število strani

175

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Kdor hrani hčer, redi kravo, ki mu ne bo nikoli dala mleka.

Fatou Diome je Senegalka iz otoka Niodor, ki se je zaljubila, odšla v Francijo in po ločitvi ostala v Strasbourgu. Doštudirala je književnost in predava na univerzi. Vendar njena zgodba o prihodu v Evropo, tako kot zgodba večine Afričanov, ni rožnata. Njena zgodba je podobna zgodbi junakinje romana Trebuh Atlantika Salie. Večina romana se dogaja v času evropskega nogometnega prvenstva 2000 in svetovnega prvenstva 2002, ko se izkaže, da Evropa in preostali razviti svet črno celino opazi le prek zaslužnih afriških nogometnih asov, ki igrajo v njihovih reprezentancah. Saliein brat Madicke je nadobudni nogometaš, ki na rodnem otoku zaradi slabih povezav le s težavo spremlja tekme in jo pokliče le zaradi novic o izidu tekem. Prepričan je, da je sestra egoist, ki svoje bogastvo uporablja le zase in mu ne želi omogočiti, da bi tudi on odšel v Francijo. Salie, ki je občutila bedo življenja v tuji deželi, ga želi odvrniti od te ideje. Ve, da postaneš povsod tujec. V Franciji jo doleti rasizem, revščina, osamljenost in birokratski pekel, v Senegalu pa jo čakajo stalne prošnje za denar in občutek izkoreninjenosti v rodni deželi, kjer ne more mimo vseprisotnega vraževerja, poligamije in prezira ter superiornosti do žensk.

Tradicionalna skupnost je krasna reč, vendar vas lahko stisne in zaduši. Je valjar, ki vas povozi, da bi vas lažje prebavil. Vezi, ki posameznika vežejo na skupino, so tako zadušljive, da si jih želiš le pretrgati. Polji dolžnosti in pravic resda pripadata vsem, a kaj, ko vse življenje obdelujemo orjaško prvo polje in pridemo do drugega šele, ko nam jalovo svobodo povrne starost. /…/ Izogibanje ženskam oziroma naveličanost nenehnega pojasnjevanja sta bila razlog, da sem imela rajši družbo fantov: glede tega so bili manj strupeni. Fantom, od malega vzgajanim v mačističnem duhu, se moje nasprotovanje ženskam ni zdelo prav nič sporno, celo kadar je šlo za njihove lastne matere. Po drugi strani pa se jim je zdelo samoumevno, da njim samim ne smem nasprotovati, in niti pomislili niso, da spol zatiralca ne more pregnati želje po svobodi. (Str. 115-116)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Trebuh Atlantika.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 7
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1