Anne Berest

Kako biti Parižanka vedno in povsod : ljubezen, stil in razvade

5,0

(3)

Žanr	esej, poučna kratka proza
Narodnost	francoska književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2017
Založba	Totaliteta
Ključne besede	Življenjski stil, Ljubezen, Odnosi med spoloma, Življenje, Družinski odnosi, Življenjska modrost, Ženske, Otroci, Hrana, Kulinarika, Ženskost

Število strani

255

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Koktejl cosmopolitanskih nasvetov, kot iz revije Cosmopolitan, z dodatkom francoskih klasičnih avtorjev - za počasne in večkratne bralske smehljaje.

Knjiga z naslovom Kako biti Parižanka: vedno in povsod, s podnaslovom Ljubezen, stil in razvade je delo štirih Francozinj, avtohtonih in priseljenih Parižank, ki so se že leta pred nastankom knjige kalile v pisateljskih, novinarskih in producentskih vrstah. Na enem mestu nam tako podajajo svoj pogled na ženske – Parižanke po rojstvu, duši ali sanjah -, s primesjo skrbno oblikovanih nasvetov, ki jih kot prave Parižanke seveda ne smemo upoštevati. Knjiga preseneča s svežino, saj ni le niz predlogov o tem, kako biti lepe, poželenja vredne, premetene in na sploh svetovljanske, pač pa hvalnica vsemu, kar ženske dela ženstvene. Humorni preplet osebno-izpovednih zapisov, razmišljanj in idej, obogaten s fotografijami, ki kar kličejo k vživljanju, je “zapakiran” v tekst, ki ga je moč prebrati na dušek, a bo njegova drugačnost kar klicala k temu, da knjigo za vedno postavimo na lastno knjižno polico in polepimo z lističi lastnih idej, podob in sanjarij ter se tako tu in tam prelevimo v Parižanko – žensko, ki je po nekem splošnem mnenju ena najlepših ženstvenih podob na svetu.

Glej tudi:

Predstavitev knjige na spletni strani založnika

Prispeval(a): Katra Hribar Frol, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje

“Sama sediš v restavraciji. Nisi zmenjena z nikomer, si sama s seboj. Knjigo imaš na mizi, gledaš tako zamaknjeno, da ne vidiš nikogar, niti ne sliši smeha okrog sebe. … Zelo zgodaj zjutraj. Hodiš v nasprotno smer kot množica, ki vstopa v metro. Nepočesana si, a nakit se še blešči od zabave prejšnjega večera. Srce ti poka, ko se vračaš, a nikomur ne poveš, zakaj. … Še posebej poleti si nadvse občutljiva takrat, ko se dan počasi preveša v noč. Takrat ti srce nabrekne, kot da bi se vsi spomini sveta stekli vate. Ne želiš govoriti z nikomer in zapreš se v svojo sobo, še preden pade noč.” (str. 23)