| Žanr | personalni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Ključne besede | Bogastvo, Moški in ženske, Odnosi, Ples, Revščina, Tango, Življenje, Življenjska modrost |
Brina Svit je slovenska pisateljica in novinarka, ki sicer živi v Parizu. Njena zgodba z naslovom Coco Dias ali Zlata vrata je zgodba o tangu. Ali če smo natančnejši, zgodba o Coco Diasu, ki se prekriva z zgodbo in zgodovino tanga. Rojen je bil na obrobju, živeč v revščini, nasilju, prostituciji, drogi. Šel je na ladjo in prispel v Pariz. Pariz mu je odprl vrata, postal je plesalec tanga. Postal je Coco Dias. S pisateljico, ki se je učila plesati tango, sta sklenila dogovor. O njem bo napisala knjigo, on pa jo bo naučil plesati. On je namreč “maestro de los maestros”. Na to so jo opozorili drugi, ne on. Vzela bo vso nežnost, ki jo ima v sebi in jo položila v zadnji tango, ki ga bo zaplesala z njim. Zadnji tango. S kom? Potem bo pripravila prtljago in odšla. Zgodba se deloma dogaja v Parizu, blizu metrojske postaje Zlata vrata, in deloma v Buenos Airesu, kjer je tango doma. Coco Dias je bil namreč Argentinec in lahko si samo predstavljate kako je, če tango pleše Argentinec. To pa ni samo zgodba o tangu, ampak tudi zgodba o življenju. Kot je zapisano v knjigi vprašanje ni v tem, kakšen je smisel tega življenja, ampak kaj naredimo iz njega. Lahko plešemo nanj, tako kot Coco Dias. Knjiga o Coco Diasu brez fotografij? Vsaka fotografija bi bila popolnoma odveč. Popolnoma. Ali nismo res zmeraj fikcija drug za drugega, četudi mislimo, da se poznamo? In kako je 840 (več o tem, kdo je to in kaj sploh pomeni 840 ter zakaj je pomemben si preberite v knjigi) ocenil svoje plesanje tanga? “Ni ne dober ne slab, a, kar je zanj najbolj pomembno – njegov.” Torej, moje življenje ni ne dobro ne slabo, je pa moje. Moje, brez odvečnih besed, fotografij. Objem je popolnoma dovolj, da o sebi povemo čisto vse. Stvari se res dogodijo ravno takrat, ko se nič ne dogaja. Mogoče se, ko boste prebrali knjigo, ne bo zgodilo nič, mogoče pa se bo vaše življenje zapeljalo v popolnoma novo smer. Kdo ve? In tudi mi bomo nekega dne pripravili svojo prtljago in odšli. Nekam. Ampak nekaterih stvari nam nihče ne more vzeti. Pa vemo katerih?
Objavljeno: 14.03.2017 23:01:45
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:27
“Še nekaj drugega sem razumela. Ker se ne morem premakniti iz svoje Folie, ker ne morem iti ven in še manj plesati, se zavem, da je tango postal del mojega življenja. Potrebujem ga, tako kot potrebujem hrano in pijačo. Sprašujem se, kako sem lahko preživela vsa ta leta, ne da bi plesala. Sprašujem se celo, kako delajo ljudje, ki tega ne poznajo. Kako lahko živiš, ne da bi si želel objeti ali biti objet? Kako si lahko brez nemega dialoga med moškim in žensko, v katerem ni nobenega razmerja moči in kjer je v treh minutah vse mogoče? Kako lahko živiš, ne da bi potreboval to vrsto intimnosti, ki nas razkriva in nam pove več drug o drugem, kot smo si pripravljeni priznati? Ali, kot je rekel Coco Dias v enem izmed najinih popoldnevov pri Zlatih Vratih: ko plešeš, se lahko dotakneš skrivnosti drugega. Ali: plešeš, da bi čutil svoje telo. Ali celo: kadar je vse v redu s telesom drugega, ti ni treba govoriti.” (str. 158)
