Dobre knjige
3016 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Hiša na Ulici oblakov Očem prijazna knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,7
Št. ocen:3









Tim Winton

Hiša na Ulici oblakov

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2006

Št. strani: 550


Prevod: Breda Biščak


Zbirka: Roman
Žanr: družinski roman (tudi rodbinski), lirski roman

Narodnost: avstralska književnost

Tim Winton je eden najbolj uveljavljenih in priljubljenih avstralskih sodobnih pisateljev. S svojim drugim poetičnim romanom, Hiša na ulici oblakov, je zasijal in zaslovel najprej v rodni domovini, nato pa še drugod po svetu. Navdih za svoje pisanje jemlje predvsem iz narave in čudovite, divje, razgibane avstralske pokrajine. In za skoraj vsako svoje literarno delo dobi nagrado. V romanu Hiša na ulici oblakov je povezal realni in nadnaravni bolj ali manj intimni svet dveh razširjenih družin, ki živita in dihata pod isto streho. V njihove vsakodnevne "sobivanjske" peripetije in zanimivo dinamiko medsebojnih odnosov, raztegnjenih čez dve desetletji, so vpete nenavadne, čudaške okoliščine, no, čudaški so tudi oni sami, ki vso zgodbo delajo še bolj posebno in zabavno. Stanovalcem se sicer dogajajo predvsem precej bridke, boleče stvari, ki pa jih kleno, nepopustljivo in z obilico vitalne trdoživosti in s svojevrstnim humorjem obvladujejo. Prav zaradi svojih nadvse pisanih osebnosti se nam hitro priljubijo in pred našimi očmi razgrinjajo pestro raznolikost, posebnost, edinstvenost prebivalcev zahodnega dela Avstralije. Roman, konglomerat liričnih, poetičnih opisov in dokaj grobega, črnega humorja je prijetna bralska izkušnja in nedvomno prijazno branje.



Odlomek iz knjige

Sam Pickles je hodil v službo, da si je zaslužil plačo, jo ob koncih tedna razdelil pobiralcem stav in se domov vračal resda brez ficka, a ne pretirano vznemirjen. Že pred mnogimi leti se je odločil, da mu v življenju vlada lažna sreča in da z izjemo čudnih zasukov sence ne more pod milim bogom storiti drugega, kot da še naprej zgublja. Človek, je ugotovil, se vsaj počuti močnejšega, če ve, kako stvari stojijo - počuti se varnega, ima v kaj verjeti. Ljudje so ga poznali. V kovnici so ga, sentimentalnega, kot je bil, imeli od vseh najraje - zanje je bil Sam Neroda, ki je tam že od vojne in ni kaj prida uporaben, razen da je postal že del opreme. Na hipodromu so mu pravili Sam Zabloda, zanje je bil tipček, ki mu sreča v tem trenutku ni ravno naklonjena, ta trenutek pa je pravzaprav trajal že vse, odkar se je rodil, in se bo najbrž končal, ko bo v grobu. Le kdo ne bi imel rad človeka, ki zgublja, sploh v tako romantičnih razsežnostih. Bil je dobrovoljček, ki se je vedno sopeče smejal in ti je rade volje dal cigareto.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Avstralska književnost, Družinski odnosi, Družbeno okolje


Prispeval/-a: Maja M. Gregorič, Knjižnica Logatec
Objavljeno: 29.12.2016 14:40:43
Zadnja sprememba: 31.12.2016 19:53:50
Število ogledov: 1920