Dobre knjige
2802 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Zakaj potujete v take dežele?
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Agata Tomažič

Zakaj potujete v take dežele?

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2016

Št. strani: 206


Zbirka: S poti
Žanr: potopis, spomini

Narodnost: slovenska književnost

Reportaže iz Sirije, Irana, Libije, Turčije, Kurdistana in njim podobnih "takih" dežel do Trsta, Krka in Kočevja

Agata Tomažič je v literaturo stopila v letu 2015 z izdajo prvenca Česar ne moreš povedati frizerki. Tokrat jo spoznavamo kot popotnico po takšnih, malo eksotičnih deželah. V knjigi je zbranih 16 reportaž, ki so bile po večini že objavljene v Delovi Sobotni prilogi in Pogledih, nekaj pa je svežih. Iz njenih zgodb veje utrip dežele. Lahko začutimo vročino in prah na koži. Agata Tomažič nam približa način življenja v takih deželah, ki so, ali pa bodo kmalu izginile pod vplivom zahodnega sveta.



Odlomek iz knjige

Modern, je pisalo na vratih, za katerimi je bilo angleško stranišče. Na avtocestnem postajališču v osrednji Anatoliji, se pravi sredi Turčije, je bila natanko polovica stranišč modernih, takih s školjko in splakovalnikom, polovica pa tradicionalnih turških, na katerih se čepi. Bolj si prodiral proti vzhodu, več je bilo tradicije in manj modernosti; ne samo na straniščih.

(str. 38)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Airbeletrina


Predmetne oznake: Potopisi, Potopis, Družbene razmere, Reportaže, Potovanja


Prispeval/-a: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina
Objavljeno: 31.8.2016 15:09:33
Zadnja sprememba: 5.9.2016 12:55:58
Število ogledov: 1276



Kritike

Že prve strani izbora potopisnih reportaž Agate Tomažič, ki jih je avtorica v preteklih letih objavljala v Sobotni prilogi Dela in v Pogledih, nekaj pa jih je za pričujočo knjigo dopisala, vzbudijo nesluteno poželenje po pošastno razvratni kopeli z obstojnim alepskim milom, če že ne kar zbirateljsko strast po objektih za domači kabinet čudes, kot je denimo luksuzna čepica za sokola. Avtoričin razkošen epski zamah in sočno-humorna žilica za pripovedovanje pred bralce razprostreta šestnajst različnih(v)pogledov na tuje in domače pokrajine.

»Zakaj potujete v take dežele?« ni le neprijetno zasliševalsko vprašaje izraelskih varnostnih organov ob vstopu v državo, temveč nosi tudi ontološko razsežnost. Kdo ali kaj si, ko potuješ? Kaj potovanje doprinese k oblikovanju lastnega jaza? Pa tudi: kaj pomeni za preteklost in prihodnost subjekta/objekta/dežele opisovanja? Metafora popotovanja namreč v sebi že nosi kali spreminjanja in minevanja. »Takšne, kakršne so bile [dežele – op. a.], ko si jih prvič obiskal – mlad, lep in neumen –, tako in tako ne bodo nikoli več. Ker se sam spremeniš, in to pogosto že med potovanjem […],« na uvodnih straneh zapiše avtorica. Še tako samoumevni dežele, mesta, kulturni spomeniki, artefakti, objekti industrijske in bivanjske dediščine ter zgodovinski opomniki, kot sta Gotenica in Rižarna, ki jih osvetljujejo besedila, ne rešujejo preteklosti zgolj pred pozabo in popolnim izginotjem (to konec koncev počnejo obsežne dokumentacije raziskovalcev in zgodovinarjev). Skozi individualne zgodbe brezimnih akterjev, predvsem pa skozi avtoričin odnos do pripovedovanega, razgaljajo sodobni čas, njegovo navidezno urejenost in varnost v podobi tekočega traku in njegovo krhko ravnovesje, ki se ob »enem samem natančno preračunanem potegu« nenadoma sesuje vase kot stolpič alepskega mila.

Tovrstno pisanje je globje in bolj iskreno od zgodovinopisja, ki naj bi se držalo dejstev, četudi ga najprej pišejo zmagovalci, potem poraženci, na koncu pa se poskuša obe skrajnosti objektivizirati (če prosto po Prešernu povzamem enega od citatov v knjigi). Skozi zgodbe pronica pripovedovalkin prodoren in reflektiran mnenjski pogled z vso čustveno razpetostjo in »zahodnjaškimi« zdrsi, ki bi jih čistuni najbrž ožigosali kot neprimerne, neokusne ali celo politično nekorektne. Zahodnjaška oholost se razbohoti v razkošni paleti mini provokacij in stereotipnih bojazni – od prižiganja cigarete v (vsaj navidezno) nekadilskih okoljih do sumničavega strahu pred zadetima mladeničema iz Etiopije, ki v paranoični optiki okajenih tujk (pripovedovalke in sopotnice S.) postaneta prekupčevalca s človeškimi organi. Zdi se, da popotnici posebej privlačijo zatirani narodi s tragično preteklostjo, ki so ostali brez lastne pradomovine, kot denimo Judje in Kurdi, ali pa so večinoma raztreseni po svetu kot Armenci. Zapisovalka ne želi biti niti razlagalno-pedagoška niti lažno-posvojiteljska – dežele in kulture, ki jih obrede, so predstavljene avtentično, kot jih z vsemi predsodki doživlja pričevalka. Ob čemer patriarhalne strukture brez moraliziranja, a s senzibiliteto mlade Evropejke še vedno izstopajo. Potrdi se tudi marsikakšen stereotip: denimo o petičnem Evropejcu v dizajnerski puščavski opravi in arogantno svobodo v prsih, ki je smešno lahka tarča vzhodnjaških prevarantov. Avtorica pa premore tudi dobršno mero avtoironije: novodobno »ljudstvo Knjige« – kot se po tradiciji imenuje kristjane, ki po popisu prevladujejo tudi v Sloveniji, od koder popotnici prihajata – je ljudstvo, ki ga po svetu (s pridržki) vodi predvsem »Lonely Planet«. Poleg Lonely Planeta pa ne nazadnje v besedilih najdemo številne literarne in filmske reference – omenjeni so avtorji in avtorice kot Kader Abdolah, Amos Oz, Arthur Rimbaud, Mircea Cărtărescu, Slevenka Drakulić ali Cvetko Zagorski – po katerih zasrbijo prsti.

Reportaže z vso sočnostjo in zafrkljivostjo presegajo svoj žanr in postajajo prave male literarne umetnine, v slogu, ki ga poznamo že od avtoričinega kratkoproznega prvenca »Česar ne moreš povedati frizerki«. Rdeča nit, ki ji sledi, ni ne kronološka ne tematska v smislu stopnjevane eksotike. Dogajalni prostor se namreč preko Sirije, Libije, Irana, Etiopije, Turčije in Armenije oži vse do bližnje Evrope. Pripovedovalka se ustavi v Franciji in Romuniji, se pomudi v propadlem hotelsko-igralniškem kompleksu Haludovo na Krku v sosednji Hrvaški, naposled pa pristane tako rekoč za vogalom – v Kočevskem rogu in Trstu. Zdi se, da so besedila v pričujoči potopisni antologiji izbrana premišljeno in brez odvečnega balasta. Njihovo osišče, h kateremu se od začetka do konca primikajo pa je pravzaprav univerzalnost in aplikativnost sleherne (popotniške ali zgodovinske) izkušnje, ki mnogo pove tudi o ljudeh in življenju tukaj in zdaj, še posebej o evropocentričnih Evropejcih. Kar po besedah dr. Ivana Verča velja za Trst, »ki je multikulturno mesto, ni pa medkulturno«, se pravi, da mu manjka povezovanja med kulturami, pravzaprav velja za marsikatero sodobno multikulturno skupnost. Prav to pa povzroča nerazumevanje in neti nestrpnost. Ne nazadnje avtorica na skorajda bogokletnem primeru taborišča v Rižarni spregovori o univerzalnosti zla, ki ga lahko prenesemo tudi na novodobne vzvode izkoriščanja in odpuščanja delavcev. »Primerjava taborišča s propadajočim podjetjem mogoče res ni najbolj posrečena, a eno je gotovo: v obeh primerih lahko sistem zastraševanja deluje le, če sloni na posameznikih, ki so pripravljeni zvesto izpolnjevati navodila in ki pri tem ne občutijo niti trohice slabe vesti, prej užitek,« v zaključku zadnjega besedila zapiše Agata Tomažič.

Zbirka potopisnih reportaž »Zakaj potujete v take dežele?« ne prinaša dokončnih odgovorov, temveč zastavlja nova vprašanja in vsakokratno individualno (bralsko) doživetje postavlja na preizkušnjo. Če si izposodim kar prikladne avtoričine besede: »Vsekakor pa se nima smisla slepiti, da lahko človek sestavi celotno sliko.« Še zdaleč ne. In ta poglobljena »skromnost« parcialnega pogleda je verjetno najbolj univerzalna in presežna vrednost pričujočih esejev.

Tanja Petrič , 27. december 2018