Slonov ne vidimo

Izola, Grlica, 2014

Št. strani: 160

Prevod: Alexandra Natalie Zaleznik

Zbirka: Na robu
Žanr: mladinski roman

Narodnost: nemška književnost

Susan Kreller je nemška pisateljica in novinarka. Njena knjiga Slonov ne vidimo je zelo pretresljiva. Knjiga je še toliko bolj pretresljiva, ker zgodbo v prvi osebi pripoveduje trinajstletna Mascha, ki je po vsem hudem spoznala, da je napočil čas, da končno tudi sama spregovori. Mascha po smrti svoje mame počitnice preživlja pri svojih starih starših v, kot sama pravi, najdolgočasnejšem mestu na svetu, Barenburgu. Na igrišču spozna sedemletnega Maxa in devetletno Julio. Ker je Max zelo debel, ga otroci na igrišču in v šoli nenehno zasmehujejo. Julia se je s stanjem že sprijaznila in zato sta na igrišču z Maxom vedno sama. Z Mascho se bratec in sestrica vedno več družita. Na dan počasi, po drobcih, prihajajo podrobnosti o zlorabi, ki sta jo Max in Julia, pa tudi njuna mama, deležna s strani očeta. Policija, stari starši in tudi ostali prebivalci Brandenburga so gluhi za Maschina opozorila, zato Mascha vzame stvari v svoje roke. Sredi ogromnega žitnega polja namreč stoji modra hišica, nič večja kot lopa in Mascha je tista, ki ima ključ od njenih vrat. Zgodba se začne zapletati. Naj povemo, da ima srečen konec. Končno tudi vsi drugi spoznajo, da z Maxom in Julio ni vse v redu in da jima je res potrebno pomagati. Edini, ki Mascho v težkih trenutkih razume je njen dedek, ki spregovori točno takrat, ko je to najbolj potrebno. Zakaj pa že prej ni nihče nič ukrenil? Ker so si vsi želeli samo to, da se ne bi nič spremenilo. Vseeno pa je kdaj pa kdaj le potrebno, da se kaj spremeni. Se res tako bojimo sprememb v življenju? Knjiga Slonov ne vidimo je bila nominirana za nemško nagrado za mladinsko književnost 2013, uvrščena na nemški častni seznam IBBY za leto 2014 in je dobitnica nemške literarne nagrade Silberne Feder 2013.

Odlomek iz knjige

Nato mi je dekle pripovedovalo, kako je to poskusil tudi Max. Umreti, mislim. V žepe svojih hlač si je natlačil tisoč čokoladnih ploščic in pod pazduhe stisnil volneno odejo, nato pa se tiho kot slon odpravil v klet, kjer prirejajo zabave, ker sloni hodijo prav po tiho, in če si to sploh znam predstavljati, ker so sloni tako težki. V kleti je legel na sedežno, čokolado pa je razporedil poleg sebe na tla, če zaradi prevelike lakote ne bi mogel umreti, potem pa je čakal, na smrt namreč. Dve uri jo je čakal, toda po dveh urah se je na vratih pojavila njegova sestra, ki je tega popoldneva morala paziti nanj. Ker pa je bila smrt na poti zadržana in je bilo dekle po naključju hitrejše, je bil Max prisiljen živeti naprej s tisočimi čokoladnimi ploščicami v trebuhu.

(str. 20-21)

Ključne besede: DRUŽINA, NASILJE, OTROCI, ZLORABA, V MLADINSKEM LEPOSLOVJU

Prispeval/-a: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 18.7.2016 11:42:15
Zadnja sprememba: 23.7.2016 16:42:28
Število ogledov: 6514