| Žanr | eksistencialistični roman, kriminalni roman, psihološki roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1982 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Zenit |
| Prevod |
Marjana Samide |
| Ključne besede | Domovi za starostnike, Ljubezenski partnerji, Prevare, Starost, Umori |
Prevod dela: Carte vermeil
Svet starajočih je svet ugaslih vulkanov. Pa so res ugasli vulkani, ali so le v stanju mirovanja? Premožni prebivalci doma za ostarele ne pričakujejo ničesar več, rutina jim pomeni varnost. In nihče od njih nič več ne pričakuje, oskrbujejo jih kot cvetje v vazi, dokler je še vredno menjati svežo vodo. Vendar pod utečeno sivino vre. Michel, pripovedovalec zgodbe in ilustrator starosti in staranja, je na vroči sledi vzrokom nenavadnih odhodov svojih sostanovalcev v zadnje domovanje.
Objavljeno: 10.05.2016 16:47:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:05
Ne gre za poželenje, pohlep, kot da bi nenadoma začutil potrebo po tem, da se vržem v zabave, veselje. Daleč od tega! Do kakšnih užitkov naj bi mi sploh še bilo, ko pa sem jetnik v tem domu počitka? Gre za nekaj povesem drugega, nekaj veliko bolj pomembnega. Nehal sem se smiliti samemu sebi. Težko je to povedati, pa je povsem preprosto. Moja jutranja kava je prijetna. Sonce, ki prodira skozi zavese, je prijetno. Šum vrtne brizgalke je prijeten. Moj prvi sprehod po parku je prijeten. Kako naj povem drugače? Spet sem uglašen, tako je! Prav to je tisto, česar tako dolgo že nisem več poznal, kar sem tako dolgo zavračal, odbijal.
(str. 148)
