Dihati moraš, to je vsa skrivnost

Ljubljana, Študentska založba, 2000

Št. strani: 314

Prevod: Tina Mahkota

Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: družbeni roman, družbenokritični roman

Narodnost: angleška književnost

Ampak kako bom jaz to preživela, Marianne? Kako?

Sedemindvajsetletna Joy Stone se po seriji življenjskih udarcev - odhodih bližnjih oseb, ki svoje življenje namenoma ali pa kot posledico nesreče končata v vodi - poskuša obdržati nad gladino in izpolnjevati svojo vlogo v družbi, kjer pretirana čustva pomenijo vsiljivost in zadrego. Pretekli dogodki in vsakodnevni napori pri opravljanju navzven običajnih življenjskih obveznosti se prepletajo v kaotični, pretrgani prvoosebni pripovedi, ki jo avtorica s številnimi stilskimi inovacijami približa Joyjini notranji izkušnji. Kratki, razčlenjeni odlomki soočajo bralca s težo, ki jo na poti okrevanja občuti pri vsakem vdihu, razmaki med posameznimi epizodami, ki so označeni z “ooo” pa asociirajo prav na hlastanje po zraku. Njen boj je prikazan tudi z vztrajanjem pri neutrudnem izpolnjevanjem ritualov pri negi telesa, peki peciva in pri pospravljanju stanovanja. Navsezadnje se oprime tistega, kar ji je na voljo: horoskopa, čeprav se mu posmehuje, ženskih revij, čeprav jih ima namen parodirati in receptov, čeprav se hrani izogiba. Dihati moraš, to je vsa skrivnost je prvenec Janice Galloway, predstavnice nove generacije škotske proze, ki je tudi pri nas doživela odmev s prevodi popularnega Irwina Welsha, delavskega Jamesa Kelmana in še nekoliko zapostavljene A. L. Kennedy. “Škotska četverica”, kot jo poimenuje Andrej E. Skubic, se je v osemdesetih in devetdesetih literarno “odcepila” oz. razločila od matične sterilne angleške književnosti in vanjo spustila robate, preklinjajoče like iz družbenega obrobja, ki se tudi v literaturi ne ločijo od svojih narečij. Galloway pa se s svojim pisanjem obrača tudi nasproti stereotipom surovosti in trdosrčnosti znotraj škotske književnosti, vendar ji kljub nadvse resni in intimni temi uspe vpeljati odrešujočo škotsko samoironijo.

Odlomek iz knjige

Poglej
samo to sem hotela, da bi bila civilizirana in vljudna. Nisem hotela povzročati težav. Hotela sem biti pogumna in diskretna. To je bila gotovo zadnja faza preizkusa vzdržljivosti in treba jo je bilo preživeti, nič drugega. Sama sebi sem se zdela kot Bunyanov romar in Dorothy v Čarovniku iz Oza. Ampak ravno preživeti je bilo zverinsko. Dogovorila sem se za obisk pri zdravniku in dal mi je tablete, ki naj bi mi pomagale prebroditi napade anksioznosti. Ker niso prebrodile ničesar, sem postala še bolj anksiozna. Dal mi je še več tablet. Ves čas pa sem lepo hodila v službo. Potem

sem sredi noči zaduhala Michaelov losjon za po britju.

(str. 105)

Glej tudi

Mladina

Beletrina

Ključne besede: ŽALOVANJE, PSIHOTERAPIJA, PSIHIATRIJA

Prispeval/-a: Špela Plestenjak, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 20.1.2016 9:07:23
Zadnja sprememba: 21.3.2016 16:01:03
Število ogledov: 4833