Dobre knjige
2970 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Kljub vsemu reči življenju da: psiholog v koncentracijskem taborišču
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,8
Št. ocen:4









Viktor E Frankl

Kljub vsemu reči življenju da: psiholog v koncentracijskem taborišču

Celje, Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2013

Št. strani: 171


Prevod: Miriam Drev
Prevod: Jože Stabej


Žanr: spomini

Narodnost: avstrijska književnost

Viktor Frankl (1905–1997) je ustanovitelj tretje dunajske psihoterapevtske šole, v središču katere je t. i. logoterapija - terapija s smislom. Frankl jo je utemeljil na podlagi svoje izkušnje preživetja v štirih koncentracijskih taboriščih smrti med drugo svetovno vojno, mdr. je doživel Auschwitz. V knjigi je opisal grozote zaporniškega življenja, ki pa ga ni samo prestajal, temveč ga je zrl z očmi psihologa - kolikor je bilo pri skrajni telesni in duševni izčrpanosti seveda mogoče. Ker je trpljenje osmišljal in predvsem zaradi nenavadnega spleta okoliščin (ki, kot pravi, niso bile naključne), je na koncu doživel prostost. Seveda pa tudi na svobodi ni bilo lahko: Frankl razloži zanimivo psihologijo zapornika kmalu po prestanju zaporne kazni. Gre za nadvse zanimivo in prodorno delo, ki je navdihovalo in še navdihuje številne generacije. Na koncu Frankl na kratko oriše temeljna načela logoterapije, ki se je v praksi izkazala kot zelo uspešna. Eden od učinkovitih "prijemov" je npr. 'nasprotna namera', pri kateri pacient svojo fobijo premaga tako, da si zaželi, da bi se uresničilo ravno tisto, česar se boji. Pri nas je postala logoterapija poznana po zaslugi Antona Trstenjaka, v prakso pa jo je vpeljal Jože Ramovš.



Odlomek iz knjige

Če se človek, ki ni sam spoznal koncentracijskega taborišča, čudi, da smo tam doživljali lepote narave in umetnost, bo njegovim ušesom morda zvenelo še bolj neverjetno, če povem, da smo poznali tudi humor. /.../
Nekega svojega prijatelja in kolega, poleg katerega sem več tednov delal na gradbišču, sem dobesedno treniral v humorju: nekoč sem mu predlagal, da bi se drug drugemu zaobljubila, da se bova vsak dan domislila vsaj ene smešne štorije, in sicer takšne, ki bi se lahko pripetila po osvoboditvi in vrnitvi domov.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Spomini, Eseji


Prispeval/-a: Roman Rozina, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 6.11.2015 12:55:38
Zadnja sprememba: 9.11.2015 13:56:06
Število ogledov: 3067