Ordesa

Žanravtobiografski roman, družinski roman (tudi rodbinski), psihološki roman
Narodnostšpanska literatura
Kraj in leto izidaPreserje, 2020
Založba
Prevod Luka Pieri
Ključne besede Alkoholizem, Družinski odnosi, Osamljenost, Otroštvo, španija, Spomini, Staranje
Število strani

369

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

12-13 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Ordesa je posmrtno pismo, ki ga je Manuel Vilas napisal svojim staršem." (Antonio Muñoz Molina)

Španski pisatelj Manuel Vilas (rojen 1962) je avtobiografski roman Ordesa pisal v času svoje življenske prelomnice po ločitvi in smrti matere, oče pa je umrl že desetletje pred tem. Razkriva svojo odvisnost od alkohola in strah pred stikom z drugimi, ki sta ga prepeljala do življenja v neizmerni osamljenosti, skozi katero ga spremljajo spomini na očeta in mamo. Kratka poglavja v knjigi polni z intimnimi pripovedmi, v katerih pa je prepoznati tudi življenje v Španiji 20. stoletja. Odkrito in izvirno razmišlja o revščini in o visoki ceni razdejanih življenj, ki jo je generacija dedkov in babic plačala španski državljanski vojni in se je nadaljevala z zamolčanimi zgodbami staršev, ki so izgubili svoje korenine. Spomine pisateljevega zgodnega otroštva sicer še polnijo podobe očeta in mame kot dveh mladih in lepih ljudi z željami in načrti španskega nižjega srednjega sloja. Z odraščanjem pa srečna obdobja družine začne temniti družinska disfunkcionalnost, nesposobnost komunikacije in izkazovanja naklonjenosti. Pisatelju ostajata njegova starša uganka in sprašuje se, koliko sta onadva sama sploh poznala svoji življenji. To odtujenost čuti tudi v odnosu s svojima sinovoma, a ne odneha v prizadevanju, da bi z njima ustvaril drugačne navade. Zanimivo je poimenovanje oseb z imeni velikih skladateljev. “Oče je bil miren človek kot glasba J. S. Bacha, mama je bila dramatična kot Wagnerjeva glasba.” Ves čas omenja mrtve, kot nenehen opomin na minljivost človeškega življenja. Ordesa pa je gorska dolina, čudovita s svojo reko, gorami in mirom, ki traja že tisočletja.

Glej tudi:

Tistega stanovanja in mesta sem se bal. Strah, vedno me je spremljal strah, kot smrad, ki se ne spere. Strah, ki v tvojih možganih išče ljubico, in če je ne najde, jo kar sam ponaredi; in nazadnje se strah speča z obupanostjo, ki je žensko bitje, ki temelji na propadanju in norosti. Tudi to je temejni del moje osebnosti: vse življenje me je spremljal strah, da bom znorel, da si ne bom znal razumsko pojasniti tega, kar se mi dogaja, da me bo kaos odvlekel. Mama je bila kot jaz; očeta je spravila v obup, oče je bil besen nanjo, jaz pa sem podedoval prestol krikov in besa, ki ni nič drugega kot potreba po razbijanju predmetov, po razbijanju oken, krožnikov, lomljenju vrat, trganju srajc, brcanju pohištva in nazadnje skoku v prazno. (str. 52)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Ordesa.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 84
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2