Nož : premišljevanja po poskusu umora

Žanrbiografski roman, problemski roman
Narodnostangleška književnost, indijska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Prevod Samo Kuščer
Ključne besede Fatva, Spomini, Pisatelji, Literarno ustvarjanje, Knjige, Preživetje, 21. stoletje, Atentati
Število strani

256

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

»Ko se ti smrt močno približa, se preostali svet umakne v daljavo in občutiš veliko osamljenost.«

Salman Rushdie je poleg knjig, ki jih je napisal in za katere si želi, da živijo svoja neodvisna življenja in govorijo same zase, znan tudi po tem, da je bila zaradi romana Satanski stihi, ki ga je leta 1988 izdal pri svojih enainštiridesetih letih, nad njim izrečena fatva – leto dni po izidu ga je ajatola Homeini, iranski verski voditelj, obsodil na smrt (ter sam umrl še istega leta), poleg njega pa tudi vse, ki so (ali bi še bili) z romanom kakorkoli povezani (poleg založnikov tudi prevajalci). Fatva, ki je doletela Rushdieja, bi lahko s smrtjo tistega, ki jo je izrekel, prenehala veljati, a se je leta 2016 pojavila ponudba nekaterih iranskih državnih voditeljev, ki so za njegovo smrt ponujali denarno nagrado. Sodeč po napadu, ki ga je avtor doživel leta 2022, triintrideset let po izreku obsodbe (časovna dolžina Kristusovih let), je (bila) očitno še vedno aktualna; med muslimani je namreč sprožil ogromno ogorčenja in v njih prebudil bes, ki se ne poleže, saj naj bi bile po njihovem mnenju njegove knjige do islama žaljive. Pisatelj je bil po izreku smrtne obsodbe pod policijskim varstvom več kot desetletje in ima za seboj tudi mnogo selitev, ni pa se nikoli povsem umaknil iz javnosti in v očeh mnogih pooseblja simbol svobode, boja proti mračnjaštvu ter neizmernega poguma.

»Da bi se spet rodil, moraš najprej umreti.« To je prvi stavek zloglasnih Satanskih stihov in deluje v luči atentata, ki ga je Rushdie preživel, kar nekako srhljivo. Zanimive so tudi njegove sanje dve noči pred usodnim nastopom v Chautauqui (ZDA), krajem soočenja s svojim morilcem, kjer naj bi, ironično, govoril o pomenu zagotavljanja varnosti za pisatelje in vzpostavljanju varnih prostorov za tiste, ki jim v domovini grozijo s smrtjo: sanjal je gladiatorja, ki ga napade s sulico. Čutilo se je kot slutnja in ni mu bilo do nastopa, čeprav so se nanj zanašali, a ker je potreboval obljubljeni honorar in ker v slutnje ne verjame, se je dogodka vendarle udeležil. Prav tako je zanimiv izsek njegovih misli v noči pred nastopom, ko se je zroč v razsijano lunino telo spomnil prizora iz filmske klasike Potovanje na luno (1902), v kateri prvi potniki, ko jih izstrelijo iz plovila, pristanejo v luninem – pomenljivo? – desnem očesu. Za nazaj avtor o teh slučajnostih razmišlja kot »o vdoru čudežnega v življenje nekoga, ki ne verjame v obstoj čudežnega« (str. 82), četudi je ustvarjal pretežno namišljene svetove (njegovi romani so prepojeni z magičnim), a jih sklepno vendarle zavrne kot nebulozna in ostaja zavezan razumskosti. V čudeže, kot zapiše, verjamejo njegove knjige, ne pa tudi on sam. Čeprav, prizna, je bilo preživetje brutalnega smrtonosnega napada res nekako čudežno – kot da bi magično postalo realizem (str. 85).

Ko se nad Rushdieja iz množice požene A. (tako imenuje svojega napadalca) in mu v sedemindvajsetih sekundah, kolikor jih preteče, da ga odtrgajo od napadenega telesa, povzroči kar nekaj smrtonosnih vbodov z nožem, pisatelj kljub temu, da si je v vseh teh triintridesetih letih od izreka fatve nemalokrat predstavljal, kako se pojavi njegov morilec, ko ga naposled ugleda, ohromljeno obstane in pomisli:

»Ti si torej to. Tu si.« In v nadaljevanju tistih nekaj kratkih sekund: »Zakaj zdaj? Ali res« (str. 17)? Zdravniki so njegovo življenje rešili, a je šlo za las.

Da je lahko razrešil travmo nečesa tako strašljivega, kot je poskus umora, in sprejel vse posledice tega dejanja, s katerimi bo moral živeti do konca svojega življenja, je moral o tem pisati. Šele s pisanjem si je namreč omogočil sprejetje tega, kar se mu je zgodilo, in si nazaj pridobil moč samozavesti – na nasilje je odgovoril z ustvarjalnostjo.

Obenem je ta knjiga tudi izpoved o veliki moči ljubezni in poklon soprogi Elizi, prav tako pa tudi zahvala vsem prijateljem in bralcem, ki so mu z oblikami moralne podpore vzpodbudno pomagali na poti ponovnega vstajenja.

»Spet sem pomislil, da je ljubezen resnična sila, zdravilna sila. Nikakor ne dvomim, da je vsa ljubezen, usmerjena vame – tako ljubezen neznancev kot svojcev in prijateljev – veliko prispevala k mojemu okrevanju.

Na začetku … takrat … po fatvi … sem čutil veliko sovražnosti, celo v svetu literature … Občutek imam … da me imajo zdaj … mogoče nekoliko radi.

Vedno sem poskušal samo … dobro pisati … pisati prave stvari. Samo to sem … (str. 94-95)«

 

Med temi praznimi neprespanimi nočmi sem veliko razmišljal o nožu kot pojmu. Ko nož napravi prvo zarezo v poročno torto, je del obreda, s katerim se dve osebi združujeta v par. Kuhinjski nož je ključni del kuhanja. Švicarski nož je pripomoček, ki zmore večje število opravil, na primer odpiranje steklenice piva. Ockhamova britev je pojmovni nož, nož za teorije, ki zareže skozi miselno navlako in nas spomni, da je najpreprostejša razlaga verjetnejša od zapletenejših. Z drugimi besedami, nož je orodje, ki pridobi pomen z uporabo, ki mu jo določimo. Moralno je nepristranski. Moralno sporna je njegova napačna raba.

Samo malo, sem pomislil. Premislimo še enkrat. Ali ni to enako, kot če rečemo, da pištole in puške ne ubijajo, ubijajo ljudje? Sem se ujel v dobro znano zanko?

Ne. Kajti pištola ima le eno uporabo, le en namen. Z glockom ne moremo rezati torte, z AR-15 ne moremo kuhati, z waltherjem PPK, ki ga je uporabljal James Bond, ne moremo odpreti steklenice. Pištola ali puška obstajata le zaradi nasilja, njun edini namen je povzročanje škode, celo ubijanje – živali ali ljudi. Nož ni takšen.

Tudi jezik sporazumevanja je nož. Odpre lahko svet in razkrije njegov pomen, njegovo notranje delovanje, njegove skrivnosti, njegove resnice. Lahko zareže od ene skrajnosti do druge. Lahko razkrije nakladanje, odpre ljudem oči, ustvari lepoto. Jezik je moj nož. Če sem se nenadejano znašel v boju z noži, bi se mogoče lahko boril s tem nožem. Lahko bi ga uporabil kot orodje, da preoblikujem in spet vzpostavim svoj svet, na novo izdelam okvir, v katerem bo lahko moja podoba sveta spet visela na steni.

Toda, ali ni to le tolažilna laž, ki si jo pripovedujem? Le nesmiselna bombastičnost? Se sploh želim boriti, se zoperstaviti? Ko sem ležal v tej mučni postelji, sem nemalokrat pomislil, da se borim večino svojega življenja in da mi vesolje morda sporoča, da lahko odneham. Lahko sprejmem poraz. Morda je to noževo sporočilo. Victory City [op.: njegov zadnji roman] bo izšel februarja – moja enaindvajseta knjiga. Ponosen sem nanjo. Nadejam se, da bo lepo sprejeta. Morda bi bil to primeren trenutek, da neham, najboljše slovo. Morda je čas, da se v slogu Philipa Rotha umaknem iz literature in si na računalnik nalepim listek z napisom: ‘Boja je konec.’ V tem najboljšem izmed vseh svetov moramo pač skrbeti za svoj vrtiček. Res pa je, da ne vem ničesar o vrtičkarstvu in se tega niti ne želim naučiti.

(str. 111-113)

Citati

(2)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 126
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 2

Dela avtorja