O umetnosti in družbi

Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1980

Št. strani: 523

Prevod: Janko Moder
Prevod: Josip Vidmar

Žanr: esej

Narodnost: ruska književnost

Za tolstojance in vse, ki se ne bojijo to postati.

Delo je v slovenščini izšlo v kompletu izbranih Tolstojevih del ob 150-letnici njegovega rojstva. Gre za več teoretično-esejističnih tekstov, ki se ukvarjajo s teorijo umetnosti in raznimi družbenimi pojavi, ki so pretresali svet in Rusijo okrog prehoda iz 19. v 20. stoletje, njegovi komentarji so aktualni še danes. Prvi tekst – z naslovom Kaj je umetnost – je študija umetnosti: avtor navaja množico dotakratnih definicij umetnosti in pristopov do lepega, estetskega. Ukvarja se s »pravo« in »ponarejeno« umetnostjo, z »dobro« in »slabo«, mimogrede raztrga v glasbi Wagnerja, v literaturi med drugimi Baudelaira, Verlaina in Mallarmeja, ne prizanese ne Zolaju, ne Gogolju (drugi del Mrtvih duš in zaključni prizor v Revizorju se mu zdita popolnoma zanič), je pa strog tudi do sebe: po ugotovitvi, da je prava umetnost lahko le »krščanska« ali »vesoljna«, sodi, da sta le dva njegova teksta res umetniška: Bog vidi pravico, ki v slovenščino ni preveden in ga lahko preberemo npr. na Projektu Gutenberg v angleščini, in Kavkaški ujetnik, ki je v slovenščini izšel večkrat. Slabih šestdeset strani dolg tekst "O Shakespearu in o drami" v iskanju vrhovne Resnice dokazuje, da je vsa takratna publika zapadla pod Goethejev vpliv, ki se je navduševal nad Shakespearjem, v resnici pa, trdi Tolstoj, so Shakespearjeve drame zelo slabi ponaredki izvirnih motivov, s slabimi rimami, slabo orisanimi značaji, za lase privlečenimi zgodbami, skratka, brez vsake vrednosti; Tolstoj svoje trditve dokaže na kritični analizi Kralja Leara. Zbirka obsega še »Spoved«, iskren avtobiografski zapis o življenju in verovanju, o Maupasantu, »O odnosih med spoloma« v povezavi s Kreutzerjevo sonato, O ljudskem izobraževanju, o vzgoji, o smrtni kazni ... Pravzaprav je čisto vseeno, o čem Tolstoj govori in če ima dobesedno prav. Fascinanten pri njem je izviren in neskončno human način razmišljanja, podajanje le-tega, njegov pogum in odločnost nasprotovati avtoritetam vsega sveta, svoje ideje zagovarja tehtno in prepričljivo. To niso le spisi o umetnosti in družbi, to so spisi o vsem, kar je v življenju pomembnega. V bralca zaseje Tolstoj seme svojih stališč in mnenj in s tem relativizira vse, kar je pred branjem te po krivici prezrte knjige izgledalo trdno in nespremenljivo.

Odlomek iz knjige

Shakespearove osebe ves čas delajo in govorijo tisto, kar zanje ne samo ni značilno, temveč tudi ne nujno potrebno. Ne navajam novih zgledov za to, ker sodim, da človeka, ki sam ne vidi te presenetljive pomanjkljivosti v vseh Shakespearovih delih, ne prepričajo nikakršni zgledi in dokazovanja. Treba je samo prebrati Leara z njegovo blaznostjo, umori, iztikanjem oči, Gloucestrovim skokom s pečine, zastrupitvami, prekletstvi, da niti ne govorim o Perikleju, Cimbelinu, Zimski pravljici, Viharju (samih delih iz zrelega obdobja), pa se prepričamo o tem. Samo človek, ki sploh nima občutka za mero in okus, je mogel napisati Tita Andronika, Troila in Kresido in tako neusmiljeno popačiti staro dramo Kralj Leir. (str. 271)
Pravijo, da zakon ravno tako omejuje lastnino, naj bo že lastnika tovarne, kapitalista, zemljiškega posestnika kakor tudi tovarniškega in poljedelskega delavca. Enakost kapitalista in delavca je ravno taka, kakršna je enakost dveh rokoborcev, od katerih enemu zvežejo roke, drugemu pa dajo orožje v roke, med potekom dvoboja pa bi strogo upoštevali enakost okoliščin za enega in za drugega. (str. 473)

Glej tudi

RTV SLO MMC

Wikiquote

Ključne besede: UMETNOST, LITERARNE KRITIKE, GLASBENA KRITIKA, ETIČNI VIDIK

Prispeval/-a: Veronika Vurnik Škrabec, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 20.8.2015 18:44:39
Zadnja sprememba: 24.8.2015 16:43:08
Število ogledov: 2496