Dobre knjige
2946 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Brezdomka v Parizu
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,5
Št. ocen:4









1961 Brigitte, Véronique Mougin

Brezdomka v Parizu

Ljubljana, Sanje, 2010

Št. strani: 254


Zbirka: Sanje. Roman
Žanr: avtobiografski roman

Narodnost: francoska književnost

Resnična zgodba o življenju na ulici

Brigitte prvih sedem let preživi v skrbniški družini, saj jo je mati zapustila že ob rojstvu. Lepo življenje se neha, ko jo oče pripelje domov v Pariz. Mama grdo ravna z njo, jo pretepa in ji očita vse mogoče stvari. Brigitte že zelo mlada začne služiti denar za vso družino. Od zadnjega partnerja, ki jo je izkoriščal in zapravil njeno dediščino, pobegne zaradi nasilja in grobosti. S torbico in osebnimi dokumenti se v srednjih letih znajde na cesti. Na centru za socialno delo in na zavodu za zaposlovanje ji ne morejo pomagati, tam namreč nesmiselna birokratska pravila veljajo veliko več kot resnična skrb za ljudi v stiski. Brigitte se zlomi. Sram jo je, ponižana je, izgubi samospoštovanje. Prepričana je, da ne zasluži ljubezni. Tri leta preživi na ulici, kjer spozna življenje brezdomcev, nasilje, pretepe, lakoto, negotovost, neprijazne uradnike, zavetišča za brezdomce, drogo, alkohol. Brigitte je kot ženska na ulici še bolj ogrožena. Njena prijatelja sta Tom in Samy. Tudi sama se nauči paziti nase, tako na primer nikoli ne poskusi droge ali alkohola in vedno zelo pazi na osebno čistočo. Sčasoma se pobere. Prostovoljci in drugi dobri ljudje, ki še premorejo sočutje, premagajo administrativne ovire in ji pomagajo najti zaposlitev in stanovanje. Knjiga je avtobiografska in zelo iskrena osebna pripoved, pa tudi slika današnje družbe, v kateri so naše življenje, zdravje, zaposlitev in dostojanstvo v trenutku lahko ogroženi. Mi pa slepo verujemo v takšno ureditev sveta, kjer za nekatere je, za druge pa ni prostora.



Odlomek iz knjige

Vsako jutro sem vstala ob pol šestih in se oprhala. Zdrgnila sem se, splaknila milo s sebe in se posušila. Potem sem iz svoje torbice vzela čarobne predmete, maskaro, črtalo za oči in sivo senčilo za veke. Imela sem celo glavnik. Vsako jutro sem opravila enak obred kot takrat, ko sem hodila na delo. Pri tem sem vzrajala in te navade sem se držala kot brodolomec naplavine. Naličila sem si oči in tako dobila občutek, da sem postala taka kot prej. S potezami čopiča sem izbrisala sledi starosti in znake ulice. Poudarila sem si trepalnice in tako pozabila na noči brez spanca. V tistem obdobju je bilo ličenje zame življenjskega pomena. Bilo je moje orožje, kot zid, ki me je varoval. Z njim sem lahko presliličila ljudi in včasih mi je uspelo.
Nekega dne se je na trgu Voltaire na klop poleg mene usedla starejša dama. Začela je govoriti o svojih nakupih in mačkah.
In vi, stanujete v tej četrti?
Ne, jaz sem kot oni. Z njimi sem.
Z glavo sem pomignila proti Tomu, Nathalie in drugim, ki so sedeli nekaj metrov stran. Gospa mi ni verjela in njeno presenečenje me je neizmerno razveselilo. Oddahnila sem si, ker nisem bila videti kot brezdomka. Dojela sem, da očitno še nisem padla tako nizko, predvsem zato, ker sem se pogosto prhala in ličila.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Avtobiografija, Brezdomci


Prispeval/-a: Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
Objavljeno: 22.7.2015 12:17:08
Zadnja sprememba: 23.7.2015 12:28:36
Število ogledov: 4003