Greh

Žanrkriminalni roman
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2022
Založba
Ključne besede Brezdomci, Duhovniki, Kriminalisti, Krščanska vera, Pedofilija, Umori
Število strani

357

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

11-12 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Skrivnostne povezave

Kajetan in Rudi sta kriminalista, ki naletita na neobičajno smrt brezdomca. Ta naj bi se utopil, saj ga najdejo v vodi pri vevških zapornicah, o utopitvi pa ni sledu. Kajetan, starejši od kriminalistov in vodja, se tudi tokrat ne da kar tako odgnati. Posluša svojo intuicijo in kmalu sta oba z mlajšim sodelavcem globoko v preiskavi. Iz poglavja v poglavje se primer razpleta, vsakič najdeta kakšen nov indic, a dokazov je malo. Pogovarjata se z mnogimi ljudmi – brezdomci, narkomani, znanci in sestro umorjenega, tudi na škofijo ju zanese pot. Iz skupka podatkov sestavljata zgodbo umorjenega, ki od duhovniškega poklica vodi k nesebični pomoči mladim, od krščanske vere k bogomilom, od poklica med brezdomce in od zaupanja k izdaji. Nevarno se približata veljakom v Rimskokatoliški cerkvi in njenim skrivnostim. Kajetanova vztrajnost pri raziskovanju in Rudijev smisel za odkrivanje pravih stvari ob pravem času pripeljeta do rešitve primera.
Greh je drugi kriminalni roman Metoda Pevca (pred dvajsetimi leti je namreč napisal Večer v Dubrovniku). V tokratnem romanu sta glavna protagonista kriminalista Kajetan in Rudi, poleg njiju pa seveda ne manjka šef, vodja sektorja za splošno kriminaliteto, ki ga kličejo Garibaldi in patolog, dr. Hladnik. Brez simpatije glavnega kriminalista seveda ne gre, zato je tu tudi Viarda.

Glej tudi:

Dolgo v noč je prepisoval besede in ugibal, kakšno je bilo to besedilo, ki ga je izbrisala voda, kdo bi lahko citiral Evripida, pisal o ljubezni, pitni vodi in globalni prevari. Vsaka beseda je bila neizmerljivo daleč od utilitarnega vsakdanjika običajnega brezdomca, pa vendar se je zdelo, da bi kontekst teh besed lahko segel tudi v bedo številnih ljudi, ki živijo na robu brezpravnosti in revščine.
(str. 17)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Greh.

Kritike

(1)
Mojca Pišek
Brez velikega pompa je letos v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi izšla kriminalka avtorja, ki je že desetletja veliko bolj aktiven, prepoznaven in uveljavljen kot filmski režiser. Izkaže pa se, da bi ji veljalo nameniti več pozornosti, morda še več kot so je deležne mnoge kriminalke uveljavljenih piscev tega žanra, ki so se v zadnjih letih namnožili tudi v Sloveniji, kjer so založbe končno prepoznale tržni potencial žanra. Greh Metoda Pevca je eden najboljših slovenskih romanov, kar jih je izšlo v tem letu, in to ne le kriminalnih romanov. Ne gre sicer za kriminalko s prav izrazitim suspenzom (tega slovenski avtorji nasploh le s težavo pričarajo), vendar pa manko prave napetosti nadomesti s kvalitetami družbenega romana, ki se ukvarja s ta hip izjemno aktualno tematiko spolnih zlorab v Rimskokatoliški cerkvi.

Roman prepoznava, da so spolne zlorabe v Cerkvi tematika, ki bi pravzaprav morala biti stalna ali vsaj pogosta družbena tema glede na pogostost in vseprisotnost spolnega nasilja, ki ga duhovščina po eni strani izvaja nad otroci in mladoletniki, po drugi pa, kot kaže aktualni primer patra Marka Ivana Rupnika, tudi nad ženskami znotraj institucije. Največja odlika romana je gotovo pozornost, ki jo posveča žrtvam teh zlorab. Najprej to počne na ravni romaneskne strukture, ko vanj vključuje celo vrsto likov, ki z različnih perspektiv pripovedujejo o svoji izkušnji. Avtorjev razumevajoč interes pa se kaže tudi na bolj diskretnih ravneh romana, predvsem v jeziku, ki ga polaga v usta svojim likom, ki skozi reflektiran način govora o zlorabah z njih snamejo ogrinjalo obskurnosti in omogočijo razumevanje psihološke dinamike zlorabe. Kot v romanu govori ena od žrtev zlorab: "O teh stvareh je treba govoriti, vse, česar se bojimo, mora postati vidno in glasno. Samo tako lahko zmanjšamo tabu in njegovo skrivaško zlorabo. Tabu je ščit. Storilci se zavedajo, da je tabu praktično neprebojna zaščita." Tretjeosebni pripovedovalec tudi bolj vsakdanje izkušnje opisuje z veliko jezikovne in pojmovne gibkosti, mestoma s poetično asociativnim jezikom, ki pa skoraj nikoli ne učinkuje pretirano ali hermetično. Momentalno preobremenjenost s spomini, ki se protagonistu kriminalistu Kajetanu naberejo z leti, opiše tako: "... včasih se je počutil kot v preveč založenem skladišču, v katerem je vse, pa kljub temu ničesar ne najdeš."

Greh je eden redkih slovenskih romanov, ki delujejo čisto malo danbrownovsko, če ta izraz označuje rabo zgodovinskih in umetnostno- oziroma literarnozgodovinskih virov in faktov na način, ki zgodbo zapleta kot intelektualno uganko. Sodobna slovenska literatura se rada navezuje na literarne predhodnike in celo na sodobnike, vendar to pogosto učinkuje pretenciozno: reference so rabljene zaradi referenc samih, za ustvarjanje vtisa avtorja intelektualca. Pevec se tej pasti izogne. Njegovo poznavanje in sklicevanje na zgodovino bogomilov, na Cankarja, Prešerna in Zajca deluje dovolj organsko in je za zgodbo relevantno.

Med šibkimi platmi romana velja omeniti junakova moralistična miselna izvajanja, ki jih je avtor umestil v mnoge prizore, kjer se Kajetan druži z Viardo, svojim ljubezenskim interesom. Skupaj se denimo pritožujeta čez medije, Kajetan kot nezadovoljni uporabnik, ki hlepi po "zadržanem in častnem" novinarstvu, Viarda pa kot novinarka, ki kljub aktivni vlogi v medijih zavzema vlogo pasivne žrtve, ki se ji nostalgično kolca po nedoločnih časih "revolucij in protestov". Ti miselni izleti se zdijo bolj odraz avtorjevih globoko osebnih stališč, junakoma jih pritakne nekako demonstrativno in pamfletarsko, v zgodbi ne zaživijo organsko skozi situacije ali ravnanja likov. Tu in tam se avtorju prikradejo tudi stereotipi, denimo ideja, da lahko le ženska s svojo "negovalno skrbnostjo" iz stanovanja moškega naredi dom. V to kategorijo sodi tudi epizoda s Kajetanom, ki kipi od ponosa, ko očisti pomivalno korito in opere stroj perila. Ker refleksije ali distance do teh spolno zaznamovanih vlog avtor ne vzpostavlja, s tovrstnimi upodobitvami zgolj potrjuje predsodke o ženskah kot gospodinjah in moških kot nebogljenih otrocih, ki si zaslužijo medaljo, kadar zložijo lastne nogavice ali odnesejo smeti. Podobno ne grejo v bralsko slast antifeministične opombe, ki jih proizvaja pripovedovalec, denimo na nekem mestu ideja, da je k uspešnosti neke psihiatrinje verjetno prispeval "pristno privlačen videz lepe in okusno urejene ženske". Romanu, ki je tako pozoren do osebne travme žrtev spolnih zlorab, bi se vsekakor podalo, če bi razvil tudi nekaj več zavesti o spolnih predsodkih in objektivizaciji žensk, ki jih proizvaja na videz vsakdanji, v resnici pa ideološki jezik patriarhata.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 111
Komentarji: 0
Število ocen: 5
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 4

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja