Katarina, pav in jezuit

Zgodba se odvija v času vladanja Marije Terezije in sovpada z avstrijsko vojno s Prusijo med leti 1756 in 1773, roman na 500 straneh nekatere dogodke tega časa tudi podrobno opiše.
Glavna zgodba teče o Katarini Poljanec, hčeri grajskega oskrbnika, ki se zaljubi v stotnika cesarske vojske Franca Henrika Windisha. Mnoga leta ga na skrivaj opazuje z okna na grajsko dvorišče ter hrepeni po njem. Poimenuje ga pav, kar dobro opiše njegovo obnašanje in značaj.
Katarina se pri svojih tridesetih zaradi neuslišane ljubezni do pava, kljub očetovem nasprotovanju, odloči za romanje v nemški Kelmorajn, kjer naj bi spoznala božji načrt zase.
Med potjo Katarina spozna bivšega jezuitskega duhovnika Simona, ki na poti išče svojo vero.
Ta je izstopil iz Družbe Jezusove, ker se ni strinjal z misijonarsko politiko do Indijancev. Takoj, ko se Simon in Katarina spoznata, vesta da sta si usojena in se vdata poželenju. Družba ju že na romanju obsoja prešuštva in ju kaznuje. Sodjo jima, Simonu uspe pobegniti iz ujetništva.
Okoliščine botrujejo temu, da Katarina zopet sreča Windisha, ki je namenjen na čelu avstro-ogrske vojske poraziti Pruse in jih pognati v Severno morje. Mladostno hrepenenje se lahko uresniči. Windish da zapreti Simona, Katarino si vzame za priležnico. S Simonom sta dolgo ločena, ko se zopet srečata, je že konec pruske vojne, ljubezen pa medtem ni ugasnila.
Takoj se mu vda, skrbi pa tudi za pava, ki je v boju ostal brez polovice obraza. Simon ga iz ljubosumja ubije, Katarina pa s tem ne more živeti, zato odide domov. Doma rodi Simonovo hči. Simon se vrne k Jezuitom. Ko čez 10 let razpade Družba Jezusova , se dokončno domov poda tudi Simon, kjer živi osamljen in strt.