Strah

“Med vsemi ljudmi, ki so jo obdajali, je le eden, kot se ji je zdelo, slutil grozo, ki jo je navdajala, in še on le zato, ker je prežal nanjo. Čutila je, in k dvojni previdnosti jo je silila ta gotovost, da se neprenehoma ukvarja z njo, enako kot ona z njim. Dan in noč sta se zasledovala, se kradoma smukala drug okoli drugega, da bi razkrila skrivnost druge plati in prikrila svojo. Tudi mož se je v zadnjem času spremenil. Grozečo strogost prvih inkvizitorskih dni sta zamenjala blaga dobrotljivost in skrb, ki sta jo nehote spomnili na obdobje zaroke. Do nje se je vedel kot do bolnice, s skrbljivostjo, ki jo je zmedla, saj se je sramovala nezaslužene ljubezni, po drugi strani pa se je bala, ker bi utegnila za tem tičati zvijača, s katero bi ji lahko nanagloma in v nepričakovanem trenutku iztrgal skrivnost iz utrujenih rok. Po tisti noči, ko ji je prisluškoval med spanjem, in v tistem dnevu, ko jo je videl s pismom v roki, se je njegovo nezaupanje prelevilo v nekakšno sočutje, nežno si je prizadeval, da bi pridobil njeno zaupanje, kar jo je včasih tolažilo, in skoraj bi se že vdala, a se je v naslednjem trenutku vselej povrnila sumničavost” (str. 46-47)