Samanta Hadžić Žavski

Smrt, v temo zavita

Ljubljana, LUD Literatura, 2023

Št. strani: 146

Zbirka: Prišleki
Žanr: družbenokritični roman, družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski)

Narodnost: slovenska književnost

Življenje skozi smrt

Mlada pisateljica Samanta Hadžić Žavski svoj romaneskni prvenec posveča smrti. Protagonistko Leno že od malih nog spremlja smrt. Mama ji je povedala, da umrlega s seboj vzame smrt, v temo zavita, in vse od takrat Lena ob izgubi bližnjega vidi postavo smrti, ki je zavita v temo. In smrti je v njenem življenju veliko. Čeprav sama nikoli ni živela v Bosni, deželi očeta in njegovih sorodnikov, tamkajšnja vojna in poboji zaznamujejo njeno celotno družino. Stric je pogrešan, oče postaja vse bolj odtujen in mrk, v vodnjaku skoraj utone njen mlajši brat Tilen, doleti jo tudi izguba starih staršev. S podobnim prehajanjem travm iz roda v rod se zagotovo srečuje marsikatera družina. Lenina materializacija in poosebitev smrti se stopnjuje, saj jo najprej le vidi, se je boji, jo pričakuje, na koncu pa postane celo njena sogovornica. Lenina družina zaradi zazrtosti v preteklost ne opazi, da Lena bije tudi svoje bitke. Zaradi menjave šole in svojega priimka ostaja osamljena ter si obupano želi poiskati družbo. Jedrnatemu pisanju nasproti stojijo ljudski običaji, pesmi in govorne posebnosti, ki izžarevajo pristnost in toplino. Vsako poglavje je uvodoma opremljeno s citatom o smrti, ki nakaže njegovo vsebino. Roman s težko tematiko soočanja s smrtjo prinaša v slovenski literarni prostor svež pogled mlade generacije, ki je posredno in neposredno še vedno obremenjena s travmami in grozotami svojih prednikov.

Odlomek iz knjige

Rodi se, umre, rodi se, umre. Tako je svet zastavljen, da čim več nog stopi nanj in užije njegovo lepoto. Spomnim se zgodbe o Dionizu, ki sem jo pred nekaj dnevi prebrala v neki mamini knjigi o grških tragedijah, ki sem jo našla doma. Govori o bogu Dionizu, blaznem vodji bakhantk, ki skupaj z njimi tvori kult in ima palico tirsos, s katero brani svoj kult. Bog Dioniz vstane, pleše z njimi, dokler ga ne raztrgajo in pošljejo v podzemlje, iz katerega se naslednjo pomlad ponovno vrne in njegova zgodba se ciklično ponavlja. Dvignem se, pogledam proti skrajno levemu oknu veličastnega dvorca pred sabo, in usta mi naenkrat napolni rjast okus. Z okna mi čisto počasi maha smrt, v temo zavita.

(str. 118)

Glej tudi

Delo

Ars

Ključne besede: BOSNA, TRAVME, SMRT, DRUŽINSKI ODNOSI, SMRT, LJUBEZEN, ODPUŠČANJE, ODNOSI MED GENERACIJAMI, VOJNA, BOSANSKI IZSELJENCI, ODRAŠČANJE, BOSNA IN HERCEGOVINA


Prispeval/-a: Eva Zadravec, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 7.8.2023 10:24:32
Zadnja sprememba: 26.9.2023 16:01:08
Število ogledov: 377

• facebook
• twitter
• linkedin