| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | avstralska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2023 |
| Založba | Miš |
| Prevod |
Neža Božič |
| Ključne besede | Čebele, Distopija, Klimatske spremembe, Odnosi v družini |
Zgodba se dogaja v prihodnosti, v svetu brez čebel, ko njihovo delo opravljajo revni, spretni in pridni otroci. Še ne desetletna deklica Mirabela živi s svojo sestro Magnolijo in dedkom na eni izmed sadjarskih kmetij na podeželju, kjer skupaj z drugimi otroki pomaga pri delu v sadovnjakih kot pobiralka mrčesa. Nadvse pa si želi le tega, da bi s puhastim čopičem in koškom za cvetni prah za pasom urno plezala po drevesih in na sadne cvetke nanašala cvetni prah in tako poskrbela, da bodo sadna drevesa bogato rodila. Delo na kmetiji je težko, a hrane je dovolj in delovodja je prijazen, prav tako njen dedek in prijatelji. Mirabela je srečna in zadovoljna. Potem pa se nekega dne njena mama, ki gospodinji pri bogati družini v mestu, odloči, da je čas, da začne tudi njena najmlajša hči služiti pravi denar in jo s silo odpelje v neznano mesto. Mirabeli se podre svet, a je odločena, da bo držala obljubo, ki jo je dala dedku.
Avtorica je odraščala na podeželju Nove Zelandije, sedaj z družino živi v Melbournu. Roman je izšel v zbirki Čiv!.
Objavljeno: 17.05.2023 22:04:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:51
Na obzorju zagledam mesto, visoko, v meglici, kot da je nanj sedla umazana koprena. Kot da je čez to prostrano ravno pokrajino potoval izgubljen oblak, pa se je ujel v visoke stavbe in se zdaj ne more premakniti, ker je tako obložen z umazanijo, da ne more deževati ne izpareti. Samo ždi tam, zagozden.
»Glej, tam,« reče mama, kot da je mesto lep cvet ali popoln sadež, ne pa bedast kup temnih stavb z zagozdenim oblakom.
Stisnem se v svoj kot, stran od nje, in se delam, da spim. Avto se ustavi na križišču. Ob oknu se preriva množica razcapanih ljudi. Z umazanimi rokami tolčejo po steklu. Iz kota, v katerega se tiščim, se podrsam na sredino sedeža. Odprli bodo vrata, padla bom ven in me bodo sigurno pohodili.
»Kaj hočejo?« tiho vprašam mamo. Ne vem, ali me skozi klice ljudi okoli avta sploh sliši. Neka starka splošči nos ob steklo na mamini strani, sive lase ima temne in mastne. »Gospa, gospa, prosim!« vzklika.
(Str.: 51)
