| Žanr | življenjepis / biografija |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2010 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Ljubica Klančar |
| Ključne besede | Afrika, Državniki |
Ameriški pisatelj Richard Stengel se je z Nelsonom Mandelo prvič srečal leta 1992 v Johannesburgu v Južnoafriški republiki. Sledila so številna srečanja in dolge ure pogovorov o Nelsonovem življenju od otroštva dalje. Nato sta postala prava prijatelja. Pravzaprav je Mandela Richarda imel za sina. Stengel je Nelsonu Mandeli pomagal tudi pri urejanju in pregledovanju začetnih in pisanju končnih poglavij njegove avtobiografije Dolga pot do svobode. V pričujoči knjigi, ki jo je razdelil na 15 poglavij, ali kakor pravi podnaslov, petnajst lekcij o življenju, ljubezni in pogumu, pa je na podlagi življenjskih dogodkov, o katerih mu je pripovedoval Mandela, začrtal nekakšen psihološki portret človeka, ki je “mogoče zadnji pristni junak na tem planetu in ga milijoni častijo kot svetnika.”
Prevod dela: Mandela’s way. , 500 izv., Uvod / Nelson Mandela: str. 9. , O avtorju: str. 200.
Objavljeno: 14.02.2023 07:34:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:02
“Prva leta na otoku Robben so bila turobna. Pazniki so bili grobi in nasilni. Delo je bilo težaško. Zaporniki so imeli pravico do samo enega obiska in enega pisma vsakih šest mesecev. Vendar se je Mandeli tudi zunanji svet zdel enako krut. Njegov najstarejši sin je umrl v avtomobilski nesreči. Winnie je bila neprestano ogrožena. ANK je bil izobčen. Apartheid pa je postal še močnejši.
Na viški vseh teh tegob na začetku sedemdesetih let se je Mandela odločil zasaditi vrt.
To zveni bolj preprosto, kot je bilo. Najprej je moral prositi za dovoljenje zaporniško upravo, ki je bila sumničava tudi do najbolj nedolžnih prošenj. Včasih je trajalo več mesecev preden so odgovorili na najbolj preproste od njih. Pojasnil je, da želi sebi in svojim tovarišem popestriti prehrano s svežo zelenjavo in pripravil je celo kampanjo, da bi prepričal upravo. Dopisoval si je z zaporniškimi birokrati. Pisal je memorandume. Se posvetoval z odvetniki. Nazadnje so Mandeli dovolili urediti majhen, ozek vrtiček na netlakovanem dvorišču pred vrsto zaporniških celic.” (str. 181-182)
