Katarina Marinčič
Ženska s srebrnim očesom
Ljubljana, Beletrina, 2022
Št. strani: 151
Zbirka:
Knjižna zbirka Beletrina
Žanr:
personalni roman
Narodnost: slovenska književnost
Kratki roman Katarine Marinčič, pisateljice, literarne zgodovinarke in prevajalke prestopa meje med resničnim in fantazijskim, med domačim in tujim, med preteklostjo in sedanjostjo. Kolesar Emil se znajde na prelazu, kjer prenoči v koči. Tik pred hudo nevihto sreča ali pa ne sreča žensko s srebrnim očesom. Po nevihti za ženska izgine in nihče ne ve, kdo bi lahko bila oziroma je ne pozna. Tudi gozda, v katerem sta se srečala, po nevihti ni več. Če pomislimo tudi po nevihtah v našem življenju marsičesa iz naše preteklosti ni več. Nič ni tako, kot je bilo. So pa nevihte v našem življenju prelomni trenutki, ko se soočimo s stvarmi iz preteklosti. Včasih, kljub vsemu premišljevanju za nazaj pa je mogoče najbolje, da se odločimo, tako kot Emil, da za večino stvari velja, da gre za mimobežne, svetle in čiste spomine. Kot je bilo nekje zapisano, včasih potrebujemo malo fantazije, da se lahko soočimo z realnostjo. Zato je včasih prav, da pustimo stvari v preteklosti, se z njimi ne obremenjujemo preveč in stopimo novemu obdobju življenja naproti. Z novim kolesom. Ko privozimo v nek zaprt, povezan krog ljudi, pa nam kmalu postane jasno, da nikoli ne bomo čisto njihovi, nikoli povsem sprejeti in zaželeni. Zato je ob takih trenutkih na mestu tudi razmislek o pomenu družine ter premislek čemu ali komu je pomembno nameniti čas, ki ga imamo v življenju na razpolago. Vse ostalo pa ostane z nami kot nekaj, kar smo doživeli, preživeli in nas bo spremljajo, ni pa vredno naše pretirane pozornosti. Katarina Marinčič je za svoja literarna dela prejela več nagrad. Tudi s tem delom dokazuje, zakaj so bile te nagrade več kot upravičene.
Odlomek iz knjigeVozil je mimo hiš, ki so se zdele prazne. Bila je taka ura. V neki spalnici … (Si prepričan, da je spalnica, Mili?) … v neki sobi v prvem nadstropju, kjer so običajno spalnice, je gorel lestenec, najbrž od zgodaj zjutraj, ko je bilo še temno in so šli ljudje zdoma. Hecno, je pomislil Emil, kako se umetna svetloba noče spojiti z naravno; v mraku se bo bledorumena luč od teh žarnic razlezla kot beljak, ko ubiješ surovo jajce; zdajle žarijo vsaka posebej, slabotno, a čvrsto, kot razbeljene pingpong žogice. Skozi okno je na hitro videl levi zgornji del omare; po vogalu si je zlahka predstavljal celoto: ob straneh zaobljena vrata, rdečkast furnir, ključavnico s srebrno obrobo, ključ, ki se obrača gladko, če ga dovolj trdno zgrabiš. Na vrhu take omare pogosto stoji kozarec s smrekovimi vršički v sladkorju. Ali kozarec s kefirjevo gobo. Počasi se je naveličal tujih domov. Posanjaril je o gospodinjstvu: kot da se vrača s prijetnih počitnic, ki so se mu proti koncu malo vlekle. Kupiti mora detergent za funkcijska oblačila. Spraznil bo hladilnik, skuhal si bo govejo juho, za več dni. Čutil je, da se je ženska s srebrnim očesom že naselila v tistem delu njegovega spomina, ki ga, kot podstrešje pozimi, zapira koc, skrbno vpet po meri odrezane letve.
(str. 148-149)
Ključne besede:
PISATELJI,
KOLESARJENJE,
ELEMENTARNE NESREČE,
MEDOSEBNI ODNOSI,
GOSTILNE,
POGREŠANE OSEBE,
PODEŽELJE,
V LEPOSLOVJU
Prispeval/-a:
Nina Jamar,
Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 16.1.2023 12:23:16
Zadnja sprememba: 5.2.2023 19:33:09
Število ogledov: 446