Dobre knjige
4733 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Materinska knjižica
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Katja Gorečan

Materinska knjižica

Ljubljana, LUD Literatura, 2022

Št. strani: 141


Žanr: avtobiografski roman, poetična proza

Narodnost: slovenska književnost

Izpoved (skozi oči) nerojenega otroka

Katja Gorečan je avtorica, za katero je značilno, da je njena dela težko enoznačno žanrsko umestiti. Po Trpljenju mlade Hane (2012) in Neke noči neke deklice nekje umirajo (2017), ki sta izšli kot pesniški zbirki, vendar bi ju lahko umestili tudi nekam na mejo med poezijo in dramatiko (podnaslov druge je Koreopesem duhov, senc, sanj in volkov), zdaj lahko beremo avtoričin prvi roman. A Materinska knjižica prav tako ni klasičen roman, saj gre za izpovedno prozo, zapisano v zelo poetični formi in z – kot lahko izvemo iz medijskih objav, ki so pospremile izid knjige – avtobiografskim značajem. Materinska knjižica je izpoved neimenovane matere, ki je v devetem tednu nosečnosti izgubila otroka, le da pripovedovalka ni ona, temveč njen nerojeni otrok, poimenovan Tobija. Nerojeni sin na mater gleda 'od zunaj' in z otroške perspektive, kar prinese 'potujitev', ki pa paradoksalno še stopnjuje intimni in pretresljivi značaj besedila, saj pripovedovalec pozna vse njene misli, poleg tega pa jim dodaja svoja opažanja in izreka stvari, ki običajno ostajajo zavite v molk. V romanu igra tišina eno osrednjih vlog, ne le zato, ker besedilo kaže in opozarja na nezmožnost družbe, da bi se soočila in na glas spregovorila o tabuiziranih temah, kot je splav, temveč zaradi protagonistkinih težav s sluhom – podedovala je namreč naglušnost. Njenega življenja tako ne zaznamuje le 'odsotnost svetlobe', temveč tudi 'odsotnost zvokov' (tako sta naslovljena dva od štirih delov romana), gluhost oziroma naglušnost pa je še ena od tem, o katerih se v družbi ne govori. Za pisavo Katje Gorečan so značilne neuporaba velikih začetnic, fragmentarnost in zlasti ponovitve, saj je en oziroma nekaj kratkih stavkov premalo, da bi v popolnosti zaobjeli "težo njene žalosti", en stavek in eno poglavje ne povesta dovolj oziroma "ne povesta ničesar". Materinska knjižica je ena tistih knjig, ki pokažejo, da se z nepričakovanimi življenjskimi zasuki in tragedijami vsak spopada drugače – eden od načinov spopadanja z izgubo in žalostjo pa je gotovo tudi pisanje.



Odlomek iz knjige

mami mi je rekla, naj ostanem z njo,
in sem ostal.
nekdo je moral ostati z njo. kar veliko ljudi je odšlo stran, saj niso prenesli teže njene žalosti. mami se je počutila, kot da ima neki virus, zaradi katerega izgubiš otroka, in da ljudje začutijo, kot da je njena žalost nalezljiva.
včasih je imela občutek, da je pravzaprav niso želeli vprašati ali pa niso želeli, da jim pove, kako se počuti. kot da so želeli postati naglušni, kot je mami.
včasih je imela občutek, da je ves svet okrog nje bolj naglušen, kot je ona sama.

(str. 97)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Val 202
link Jana
link Koridor
link Rtvslo.si
link Radio Študent


Ključne besede: SPLAV, NOSEČNOST, MATERINSTVO, SLUH, ŽALOVANJE, IZGUBA, KRIVDA


Prispeval/-a: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 7.11.2022 12:16:01
Zadnja sprememba: 30.12.2022 10:42:06
Število ogledov: 604



Kritike

Ob prebiranju romanesknega prvenca Katje Gorečan z naslovom Materinska knjižica se mi je ob neštetih drugih porajala tudi misel, da me to osupljivo delo spominja na specifične pesmi kanadske ustvarjalke M. Nourbese Philip. Natančneje: na prvo pesnitev (oziroma cikel pesmi) v zbirki She tries her tongue, her silence softly breaks, ki ubeseduje agonijo boginje Ceres, ki išče izgubljeno hčer Perzefono, ugrabljeno v podzemlju. Priča smo »zavozlanemu«, raztrganemu, »zamešanemu« jeziku v trzljajih, ki v svoji zlomljenosti poroča o neusahljivem iskanju dragocenega, izgubljenega bitja; o nuji po najdbi; o grozi negotovosti, nepoznavanja stanja ljubljene osebe, ki vodi tudi do razpršitve lastne identitete, ustavitve časa. To vzdušje se širi tudi iz vsake strani Materinske knjižice, ki pripoveduje oziroma bolje rečeno »kriči« o izkustvu spontanega splava, o izgubi željenega, a nerojenega otroka (kar je dandanes še vedno tabu tema, nekaj o čemer se raje govori na skrivaj ali pa sploh ne). Vendar – če nadaljujemo zgornjo primerjavo – bi lahko tukaj razpredali o nekakšni zaobrnjeni oziroma predrugačeni relaciji Ceres in Perzefone. Tukaj je (izgubljeni) otrok (poimenovan Tobija) ta, ki ima glas ter pripoveduje, on je tisti, ki na nek način sega k svoji obupani materi in jo skuša popeljati iz teme na svetlobo.


 


Morda niti ni naključje, da sem Materinsko knjižico ob branju primerjala s poezijo. Roman je namreč zelo liričen, zasnovan in zapisan v ritmu groze in neizmerljive žalosti – izrečen kot v eni siloviti, neustavljivi sapi. Linearnost naracije razpade, kot refreni se ponavljajo nekateri (ključni) stavki, kot del nekega peklenskega mehanizma se vselej vračajo variacije istega obupa, ranjenih refleksij. Povedi so jasne, večinoma krajše, brez velikih začetnic, v ostrem taktu se nizajo v surovo zvenečo celoto, ki konec koncev deluje kot konglomerat intenzivnih fragmentov ene izkušnje. Roman se tako vije in teče skozi eksplozivne emocije (ali izčrpavanje le teh): skorajda ne bi mogli govoriti o dogajanju, prej o enem velikem zastrašujočem dogodku, ki pa se širi iz svoje sredice kot v (po)potresnih sunkih. Deluje, kot da se pisava nenehno in neumorno vrača k izvornemu mestu travme (spontanemu splavu), z repeticijami oziroma permutacijami na to temo oziroma izkustvo. Sam »dogajalni« čas se v tem kontekstu zdi suspendiran: ta osebna, intimna kataklizma je za mamo ustavila svet, nenehno se nahaja v zatohlem, mučnem peklu žalovanja.


 


Izbira otroka kot pripovedovalca, ki je hkrati neobstoječ in obstoječ, je izvirna in smiselna iz več perspektiv. Na primer daje legitimnost dejstvu, da je otrok nekoč obstajal v materinem telesu. Kot je v svoji raziskavi o spontanem splavu in mrtvorojenih otrocih (Motherhood lost) ugotavljala Linda L. Layne, so za matere oziroma starše, ki se soočajo s takšno izgubo, pomembni medicinski »artefakti« (na primer sonogram), ki dokazujejo »eksistenco realnega otroka«. Mati iz Materinske knjižice splavi še preden ima prvi ginekološki pregled, zato jo toliko bolj muči negotovost o lastni materinskosti. Zgodba, ki ji pripoveduje njen Tobija, na nek način validira njeno materinstvo, jo poveže z izgubljenim otrokom. Po drugi strani ta zgodba etablira odnos med materjo in bitjem, ki morda ni bilo rojeno in je izgubljeno, a zato ne pomeni, da nikoli ni obstajalo, ali da nima izrednega pomena za mamo. Roman je tako način materinega preživetja, imaginacija druge resničnosti, ki v neki meri pomaga do zaključka, nekakšne pomiritve.


 


To literarno delo pa se ne spušča zgolj v brezno nepredstavljive stiske, temveč izpostavi tudi surovo reakcijo okolja, družbe na to specifično tragedijo. »Svet ji je odgovoril: tvoje telo ni več kreativno in produktivno, zato te ne potrebujemo več«, beremo nekje v romanu; ko zaradi posttravmatske krize mati še komajda zmore hoditi v službo, ji delovno okolje niti najmanj ne pomaga. V duhu kapitalistično-produktivne mantre se od nje pričakuje, da se čimprej vrne na delo in ga opravlja kljub svojim bolečinam. Tudi mnogo ljudi, s katerimi se mati srečuje, jo spravlja v večjo stisko, ko pokažejo ignoranco, neodzivnost, ali pa njeno izgubo odpravijo s puhlicami in »misli-pozitivno« floskulami, ki skušajo odvzeti težo njeni bolečini. Domala kruto izpade, da se mora pred drugimi zagovarjati kot mati, oziroma da mora dokazovati svoje materinstvo, ki naj ne bi obstajalo, saj je bila noseča le kratek čas, ker še ni imela prvega ginekološkega pregleda itd. Materinska knjižica s tem odpira pomembna vprašanja: Je oseba mati šele takrat, ko rodi »zdravega« otroka? Ko to prepoznajo drugi? Ali pa morda postaneš mati, ko se kot taka sama identificiraš, ne glede na poznejšo izgubo? (To, da Tobija nenehno izgovarja besedo mami, je tukaj skorajda afirmacijskega pomena zanjo).Morda tudi posledično krivdiranje, ki ga nenehno občuti nesojena mati, izvira iz družbene mentalitete. Kot piše Layne, je nosečnost pogosto dojeta skozi izrazje kapitalistične produkcije in se dojema kot moralna rast ter izid namenskega, posamičnega truda – izguba nosečnosti bi tako pomenila določen neuspeh. Zato lahko posledično ženska projicira te sodbe nase. Ne moremo zanikati, da mati dotičnega romana (seveda neumestno) doživlja krivdo »direktno« iz travme, zdi pa se, da je ta mestoma pogojena  tudi z družbenimi standardi in normami.


 


Materinska knjižica je gotovo ena najboljših in direktnih literarnih upodobitev »strašne« izgube in z njo povezanimi konsekvencami v našem prostoru. V anahronistični razbitini doživljajev, refleksij, spominskih asociacij, uspe sporočiti to, kako izgleda neizrekljivo, neimenljivo. Popiše tisto, kar je izgubljeno med prezenco in absenco, med izgubljenim subjektom in žalujočim. Razkrije zidove, prepade med prizadetim in neobčutljivo okolico. S »popkovino« se pripne na žalost. Zavije nas v hrumečo tišino kokona hromeče bolečine, ki ji mnogi ne pustijo obstajati – pri čemer se poraja še vprašanje, ali žalosti in njenemu koncu lahko odmerimo trajanje. Materina izguba sluha (ki je še ena izmed relevantnih topik romana) je v tem oziru skorajda pomenljiva (čeprav verjamem, da avtorica naglušnosti ne bi hotela dajati metaforičnih pomenov): zdi se, kot da sta z otrokom zasidrana v vakuumu žalovanja, kjer se oba prilagajata usodnemu dogodku, zavita v tiho izolacijo, onstran vseh, onkraj razumevanja. In največji »čudež« vsega tega je, da to delo končno prestopa neslišnost. Na nek način za mamo, ki znova stopa v svet preko soočenja z zaključki znotraj izrekanja, predvsem pa za vse v (zunajliterarnem) svetu, ki so šli oziroma šle skozi podobno izkušnjo ter so jo zaradi sramu, nelagodja morda zamolčale. Materinska knjižica odpira rane, ker jih mora. Ker je čas, da so posameznice, ki so šle skozi podobne izkušnje, deležne poslušanja in primernih odzivov.

Silvija Žnidar, 23. december 2022