Vsa moja poletja

Žanrdružbeni roman
Narodnostjaponska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2022
Založba
Prevod Nina Habjan Villarreal
Domen Kavčič
Ključne besede Pisanje, Materinstvo, Otroci, Feminizem, Patriarhat, ženski liki, Oploditev z biomedicinsko pomočjo, Rojstvo, Človeško telo, Osamljenost
Število strani

514

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

17-18 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Roman o ženskah

Vsa moja poletja je najuspešnejše delo japonske pesnice in pisateljice Mieko Kawakami, ki je za svoje delo prejela več nagrad. Roman je razdeljen na dva dela, v prvem delu prvoosebno pripovedovalko, ki živi v majhnem stanovanju v Tokiu, se preživlja z delom v lokalu in sanja o tem, da bi postala pisateljica, obiščeta njena sestra Makiko in nečakinja Midoriko. Makiko in najstniška hči imata že nekaj časa težaven odnos, saj Midoriko z materjo ne govori. Razlog za to izvemo iz dekletovih dnevniških zapisov, ki prekinjajo glavni tok pripovedi, njeni zapisi tako kot zgodbe vseh ženskih likov v romanu pa ponujajo vpogled v sodobno japonsko družbo, ki jo še vedno močno zaznamuje patriarhat. V drugem delu je glavna junakinja deset let starejša, medtem ji je uspelo izdati zbirko kratkih zgodb, ki je doživela precejšen uspeh, zato se zdaj lahko preživlja s pisanjem kolumn in drugih besedil, njena glavna zaposlitev pa je pisanje romana. Sprijaznila se je z dejstvom, da bo ostala samska, intenzivno pa začne razmišljati o tem, da bi imela otroka. Večino časa preživi z iskanjem informacij o možnostih umetne oploditve, tu in tam se srečuje z znankami, v pogovorih z njimi in ob spominih na lastno otroštvo, mater in babico Komi pa se srečuje z različnimi pogledi na umetno oploditev, žensko telo in materinstvo. Vse bolj se začne spraševati, kaj sploh pomeni roditi in imeti otroka, na svoji poti pa je bolj kot z odgovori soočena z dvomi. Moški v romanu ostajajo vseskozi v ozadju, vendar kljub odsotnosti – ali tudi zaradi nje – močno vplivajo na življenje žensk. Gre za izrazito ženski roman, napisan v poetičnem, deloma pogovornem jeziku, ki po eni strani ponuja prikaz japonskega načina življenja, po drugi pa odpira velika vprašanja o samem bistvu človekovega obstoja.

So bili res že tako daleč dnevi, ko smo se skupaj hodile kopat? Ko sta bili babi Komi in mama še živi, ko sva bili z Makiko še majhni, ko smo vsaka v svoj lavorček naložile milo in šampon, čez položile brisačo in se smeje podale na nočno ulico? Pordela lica so žarela iz tako goste sopare, da si se je lahko dotaknil. Dnevi, ko smo bile brez prebite pare, a smo imele življenje. In besede. In občutke, o katerih nismo niti pomislile, da bi jih prelile vanje. Za soparico je bilo vedno polno žensk. Dojenčkov in deklic in stark in … popolnoma golih, s peno v laseh, potopljenih v vročo vodo, da bi se pogrele. Nešteto gub, strumni hrbti, sijoča polt, rokice in nogice novorojenčkov, temna znamenja in svetle pege, zaobljene lopatice – kam je šlo vse to raznorodje teles, ki se je smejalo trapastim šalam, klepetalo, se jezilo in predajalo skrbem, vendar kljub vsemu živelo za vsak nov dan? Kaj se jim je zgodilo? Mogoče so vse že mrtve. Tako kot babi Komi in mama. (str. 270, 271)

Citati

(1)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 165
Komentarji: 0
Število ocen: 3
Želi prebrati: 5
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 5