Dnevnik žalovanja : 26. oktober 1977-15. september 1979
Žanr | poetična proza, spomini, življenjepis / biografija |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
Prevod |
Suzana Koncut |
Ključne besede | Žalovanje |
"Vsak ima svoj ritem žalosti."
Še ena izmuzljiva knjiga, ki jo težko uvrstimo v katero izmed literarnih zvrsti. Seveda to nima vpliva na njeno izjemnost. Roland Barthes (1915-1980), francoski filozof, literarni teoretik, kritik, lingvist in semantik, je s knjigo Dnevnik žalovanja ustvaril tekst nekje med filozofijo in spominsko literaturo. Prevajalka Suzana Koncut jo je, v spremni besedi odličnega prevoda, označila »prej kot hipotezo knjige kakor dokončano knjigo«. Po smrti svoje mame je na listke začel zapisovati misli, sanje in opisovati svoja občutja. Njegovo žalovanje je trajalo dolgo. Listkov se je verjetno nabralo veliko, saj jih je pisal skoraj dve leti. Z materjo sta imela tesen odnos. Pri triindvajsetih je postala vojna vdova z eno leto starim sinom. Skupaj sta ostala do njene smrti pri štiriinosemdesetih letih. Roland jo je preživel le za tri leta. Intenzivnost zapisovanja variira. Knjiga je razdeljena na tri dele: Dnevnik žalovanja oktober 1977 – junij 1978, Nadaljevanje dnevnika junij 1978 – oktober 1978, Novo nadaljevanje dnevnika november 1978 – september 1979. Dodanih je nekaj nedatiranih fragmentov in nekaj zapiskov o mami. S časom so datumi zapisov vse redkejši. Knjiga kljub fragmentarnosti deluje kot celota. Ko jo zapremo, imamo občutek, da smo prebrali pesniško zbirko. Barthes piše o sebi in hkrati o splošnem. Gane nas, poboža, tolaži, potopimo se v bleščeč barthesovski slog, ki nas blago objame in v umirjenem pljuskanju odnese do spoznanj. Izplavamo obogateni in izpolnjeni. Knjiga, ki nas nahrani!
Objavljeno: 09.09.2022 15:57:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:31
Casablanca, 21. april 1978
Misel na mamino smrt: nenadna in bežna opotekanja, zelo kratki fadingi, presunljivi in vendar nekako prazni vtisi, katerih bistvo je: gotovost dokončnosti. (str. 125)
22. januar 1978
Samote si ne želim, temveč jo potrebujem. (str. 99)
Žalovanje, 20.julij 1978
Nezmožnost – nedostojanstvenost – da bi – izgovarjajoč se na depresijo – žalost zaupal zdravilu, kot da bi bila bolezen, “obsedenost” – neuravnovešenost (nekaj, zaradi česar postanete tuji) – pa je vendar nekaj bistvenega, intimnega… (str. 173)