Dobre knjige
4630 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Obvoz
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Franci Novak

Obvoz

Ljubljana, LUD Literatura, 2021

Št. strani: 172


Zbirka: Prišleki
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: slovenska književnost

Kratke zgodbe so kot "vegeta", kot "zeliščni liker", kot čokoladka ob kavi ... Kratke zgodbe so ekstrakt, poln zgodbe, okusov, vonjev ... Na letošnjem "Festivalu kratke zgodbe Novo mesto short" (2022) je nagrado prejela pričujoča zbirka "Obvoz". Čeprav se kratke zgodbe načeloma odvijajo hitreje in jih hitreje tudi beremo, pa je branje zgodb Francija Novaka malce drugačno. Pisatelj namreč zelo upočasni govorico ali nas pripelje na rob nad ali ne-zavedanja, sanj, včasih morečih, včasih kot da se ne more premakniti iz zamrznitve, mogoče travme ali nekakšnega pogleda od zgoraj, po moderno rečeno - nas naredi čuječne, izventelesne, po literarno pa z liričnim pristopom čas naredi dolg in nas vabi k opazovanju. In res. Zdi se kot opazovalec, ki mu nič človeškega ali ustvarjenega ni tuje. Je opazovalec na železniških postajah, na vlaku, avtobusu, na obali ali poroki, opazuje ženske, moške, živali; goloba, konja ..., se vživlja ali doživlja z njimi povezanost, ki presega naše bivanje in prav zato daje našemu bivanju smisel. Vse zgodbe govorijo o vrzelih življenja, o obvozih, ovinkih, kjer se nekaj zgodi in vrzel poglobi ali jo zapolni. Vrzel prastrahu pred osamljenostjo in norostjo. Vrzel nerazumevanja, naše majhnosti. Lahko je le pogled, dotik, beseda, globina besede, pasivna ali aktivna reakcija, trenutek, ko se vendar opogumimo. Knjiga spomni na pregovor, ki pravi, da se življenje zgodi medtem ko delamo druge načrte. Trinajst kratkih zgodb, ki so mestoma boleče, saj se junaki nenehno poslavljajo oz. so mimobežni in za večino med nami le blede sence vsakdanjika, meglenih juter, ko bi še spali, hkrati vendarle govorijo o tem, da smo drug na drugega vseeno lahko pozorni, da tudi pogled tujca lahko objame, da smo si drug drugemu lahko lepi, dragoceni, solidarni, to bi olajšalo vsakdan, marsikaj bi si morali povedati, kot spregovori filozofinja besed v knjigi. Odrinimo na globoko. Na to nas spomni avtor. Spomni nas, da življenje niso samo ponudbe iz katalogov. Človeško tople, sočutne izpovedi izrečejo skoraj neizgovorljivo in vas bodo mogoče naredile melanholične, a take vas bodo tudi vlekle iz jame, opaženi boste, prepoznani. Mogoče vam bodo zgodbe zbudile željo po vožnji z vlakom, avtobusom, sanjavi boste supali po poplavljenem gozdu in srečevali žive nebeške duše.



Odlomek iz knjige

Somrak je, vozimo se mimo predmestja in zavijemo na širna, cvetoča polja, ki jih osvetljuje polna luna. Slonim z glavo na šipi, še vedno gledam njen obraz, njen začudeni pogled, ko se sreča z mojim na stopnicah avtobusa, zunaj se rože, na katerih je posip biserne svetlobe, razcvetajo z neslišnimi eksplozijami, s počasnimi, šelestečimi ognji, in naši obrazi za šipami za hip zažarijo kot neki povsem drugi obrazi.



Cobiss povezava


Ključne besede: KRATKA PROZA, ETIČNE DILEME, ODNOSI, ZAVEST


Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 3.9.2022 19:28:19
Zadnja sprememba: 4.9.2022 10:27:30
Število ogledov: 270



Kritike

»Od časa do časa so se z lahnim tleskom odprla in zaprla vrata, kot da je nekje blizu neka druga dežela, dežela prebuditve.« S tem kratkim citatom iz ene od trinajstih zgodb, ki sestavljajo drugo prozno knjigo Francija Novaka (1969), je mogoče zaobjeti tudi njeno bistvo. To namreč tiči prav v zavedanju (ali vsaj slutnji) o drugem, nevidnem svetu, ki preči (nemara celo določa) naša le navidez enodimenzionalna in jasno razberljiva življenja. Pravzaprav se začnejo različne ravni resničnosti (zavedanja) v zgodbah slej ko prej medsebojno narivati in treti kot kakšne litosferske plošče – dogajanje je počasno, komaj opazno, vendar nepovratno. Pripovedi ne temeljijo na zapleteni in razvejani dogajalni liniji, temveč veliko bolj na pozornem ustvarjanju vzdušja, minucioznih opisih, razkošnih (arhetipskih) prizorih, ki pogosto preraščajo v prispodobe, alegorijo … In ko k vsemu temu dodamo še domala refrensko ponavljanje sicer natančno izpisanih stavkov, misli ali celotnih prizorov, zvočnost in domišljeno simboliko, se Novakova proza res tesno približa liriki, pesniškemu doživljanju sveta.


V zgodbah srečujemo raznolike like, slehernike, katerih identiteta, osebna zgodovina ipd. je precej zabrisana, zaživijo predvsem kot prototipi ali arhetipi – fant, deček, mož, dekle, delavec, mati, otrok, računovodja, soseda, ljubimec, sanjač … Čeprav jih srečamo v raznolikih in razpoznavnih okoljih, od  pisarne, avtobusa, vlaka, železniške in avtobusne postaje, rečne ali morska obale do domačega stanovanja, polnega plošč, se vendarle zdi, da je njihovo osnovno in skupno prizorišče pot, potovanje pa njihov modus vivendi. Namreč vsi ti liki  so praviloma v nekem gibanju, prehajanju, tudi kadar stojijo na mestu, so statični ali se vrtijo v krogu, namreč sleherno »stanje« se na neki točki spiralasto razširi, osebe pa preniknejo/se/stopijo v neko drugo časovno-prostorsko dimenzijo. Monolitna površina se torej tako ali drugače predre, ustaljeni red zamaje nekaj drugačna perspektiva, nov uvid, zaznava, nad običajnostjo življenja naenkrat prevlada nekaj nezaslišanega, sanjskega, zaumnega, nelogičnega in tudi skrivnostnega. Občutek spremembe je  lahko docela telesen:


»In takrat je prvič, fizično, z vsem telesom, začutil nekakšno krhkost sveta, kot da se med vsemi temi različnimi svetovi odpirajo reže, razpoke; to občutje je prihajalo vanj kot omotica, kot mravljinčenje v udih, kot hipna obteženost, prihajalo je s sledmi strahu, ki so vzniknile in se razraščale v njegovem telesu kot semena tujih rastlin.«


Ne gre za kodiranje pripovedi zaradi samega kodiranja, temveč se vse te prekinitve dogodijo, da bi protagonista (in z njim bralca in bralko) pripeljale k tistemu, kar je sicer nevidno, vendar še kako zaznavno, saj več kot očitno narekuje naše korake in ritem naših življenje. Soočenje z novo razsežnostjo/resničnostjo, drugo osebo in njenim pogledom nima jasnega predznaka, lahko vodi k lepim občutkom, srečnim koncem in začetkom, v avanturo, a tudi v tragiko in srh. Zgodbe so napisane tako, da puščajo veliko beline, praznih mest, ki nas primorajo k interpretaciji, dopolnjevanju, razmisleku … Z njimi se mimogrede nalezemo tipičnega vedenja protagonistov: »Zdaj si je vzel čas, ustavljal se je ob stvareh, ki so ga osupnile, pustil je, da ga napolnijo, ustavljal se je ob vsem, kar mu je odpiralo svet v globino in razgalilo njegovo tkivo, kot da je svet okoli njega poln skritih, zakopanih čudes.« 


Kaj se je v resnici zgodilo na jutranjem obvozu avtobusa, ko vožnja naenkrat ni več predvidljiva, temveč dobiva vse bolj zlovešč pridih? Kaj se v teh težkih, mračnih trenutkih splete med moškim in žensko? Sta drug v drugem našla le oporo ali kaj več? Je zunanja tema in pot v neznano le odslikava notranjega dogajanja? Sta to ista človeka, kot ju srečamo v zadnji zgodbi zbirke? Katera resničnost bo prevladala, prelila in udušila katero? In koliko je to odvisno od človekove volje? Koliko smo v resnici le marionete našega (osebnega in kolektivnega) nezavednega? In navsezadnje, kaj ima z zmožnostjo videti »zunaj svoje lastne mreže, v katero s/m/o ulovili le tisto, kar mreža zaustavi s svojim gostim tkanjem iz želja, potreb in osebne zgodovine,« opraviti jezik? To je le nekaj osnovnih vprašanj, ki nam jih zastavljajo Novakove dogajalno umirjene, vendar doživljajsko intenzivne in zavozlane zgodbe, ki v običajnem, kot denimo protagonist zgodbe Časopis, vedno iščejo podtekst:


»Časopisov ni bral zato, da bi se nasitil z novicami; vedel je, da večinoma prinašajo izkrivljeno podobo sveta in da mora biti pod le-to tudi neka prava podoba – in če človek pozna izkrivljeno podobo sveta, se mu nekoč morda kot negativ izriše tudi njegova prava podoba, je razmišljal. Bral je med vrsticami, tipal je hrapavo, na papir odtisnjeno strukturo sveta, da bi mogoče spodaj zatipal nekaj resničnejšega.«


Protagonisti Obvoza so na zunaj skrajno pasivni, statični, včasih bi radi dobesedno povozili čas, in zato živijo z zamikom (četudi nekajminutnim), soočeni z (zlo) slutnjo še zakričijo ne, najraje se kopajo v morju sanjskega, nezavednega, ki jih lahko tudi usodno preplavi. Tako so v marsičem so podobni golobu iz istoimenske zgodbe, ki ves polomljen umira na avtobusnem postajališču med množico človeških nog in odtegnjenih pogledov. Toda vsake toliko se v življenju teh moških pojavi ženska, ki je zmožna narediti premik, izbrisati staro pesem ali, če ne drugega, poiskati nov, globlji, pristnejši (podvodni) prizor. Prav zato je Obvoz toliko kot zbirka o metafizičnih vprašanjih našega bivanja tudi zbirka o medčloveških odnosih, o (ne)moči bližine, pristnega stika in navsezadnje delovanja. In predvsem zbirka o iskanju smisla, ki spotoma kritično premisli tudi naš odnos do živali, narave in potrošniških vrednot, okoli katerih urejamo naša drobna in marsikdaj prestrašena življenja. Obvoz kljub številnim sanjskim prizorom tako nikakor ni zasanjana, eskapistična proza, življenje prikaže v vsej razplastenosti in kompleksnosti, in zlasti s tistih zornih kotov, ki so manj prijetni in jih radi zanemarimo.  

Diana Pungeršič, 1. december 2022