Dobre knjige
4628 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Tajkun E-knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Avgust Demšar

Tajkun

Maribor, Založba Pivec, 2022

Št. strani: 366 str.


Zbirka: Branje. Proza
Žanr: kriminalni roman

Narodnost: slovenska književnost

Pohlep velikih in malih

Izšel je drugi del Demšarjeve trilogije Vodnjaki s pomenljivim naslovom Tajkun. Tako kot v prvem delu z naslovom Cerkev, je tudi tukaj dogajanje umeščeno v izmišljeno pohorsko vasico Vodnjaki in širšo Štajersko. V Demšarjevih kriminalnih romanih običajno zasledimo zametke aktualne slovenske realnosti, kar avtor spretno vplete v samo zgodbo. Tako je tudi v Tajkunu, kjer bogati podjetnik Štefan Matjašič verjame in želi, da se vse podredi njegovi volji. Tudi učiteljica Marjetica, ki primerno oceni neznanje njegove hčere Sare, se znajde v primežu izsiljevanja. Zgodba se zaplete z izginotjem Sare Matjašič, ki se ne vrne iz Ljubljane, kjer je s polsestro snemala TV oddajo na nacionalni televiziji. Oče po svoje rešuje nastalo situacijo in najame zasebnega preiskovalca. Detektivski tim z inšpektorico Ivano v ospredju počasi razpleta kriminalni klopčič. Martin Vrenko je namreč že v pokoju in znotraj kriminalističnega tima pusti veliko odprtih vprašanj. Na Štajerskem se drug za drugim vrstijo umori in nevsiljiva pomoč inšpektorja Vrenka pri razpletanju primera je še kako dobrodošla. Pisatelj ohranja značilen slog pripovedovanja, psihološke opise likov, ki se zlijejo z dejansko situacijo v družbi, v kateri je veliko brezobzirnih ljudi, ki hlepijo po bogastvu in vsemogočnosti. A ni vse v moči, mar ne? Odlična kriminalna zgodba, začinjena z avtorjevim kritičnim pogledom na stanje duha in družbe v kateri živimo.



Odlomek iz knjige

Matjašič je o Vrenku vedel vsaj toliko kot obratno. To, tako kot pri Koblarju, ni bilo pridobljeno s površinskim pregledom spleta, saj tudi Martin Vrenko ni bil znana osebnost. Spletni brskalnik ob njegovem imenu ni ponudil več tisoč zadetkov, a vseeno več kot pri Koblarju. Kar nekaj je bilo povezav na dokumente policijske narave in spletne arhive medijev. Preko teh se je dalo približno slediti Vrenkovi karieri zadnjih let. Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko je preiskoval večino resnejših krvnih deliktov na področju, ki ga pokriva njegova policijska uprava. Zaključil jih je praviloma uspešno. Resda ni bil znana osebnost, a mediji so njegovo ime in podobo vseeno postavili na zemljevid digitalne krajine. Kakorkoli, Matjašič je vedel, kdo je višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko, kaj pomeni oziroma kaj je pomenil v hierarhiji mariborske policijske uprave.

(str. 156 - 157)

Cobiss povezava
Tajkun - Biblos



Ključne besede: UMORI, POLICIJSKI POSTOPKI, PODJETNIKI, DRUŽINSKI ODNOSI


Prispeval/-a: Zdenka Krautič, Knjižnica Lenart
Objavljeno: 13.4.2022 14:10:31
Zadnja sprememba: 30.8.2022 7:36:47
Število ogledov: 734



Kritike

Tajkun je zadnji, najaktualnejši roman prvega imena slovenske književne kriminalke Avgusta Demšarja. Četudi je avtorjev izvirne slovenske kriminalke iz leta v leto več, Demšar po 11 romanih od leta 2007 vendarle ostaja vodilni predstavnik žanra. Ta njegov status je v širši javnosti še utrdila televizijska serija, ki jo na nacionalki snemajo po njegovih zgodnjih romanih; ta hip gledalci pričakujejo drugo sezono. Vendar pa je Tajkun eno avtorjevih šibkejših, slabše dodelanih, morda že v izhodišču manj premišljenih del.

K temu vtisu ključno prispeva dejstvo, da zadnja dva romana, Cerkev in Tajkun, zločine na koncu pojasnita drugače, kot smo Demšarjevi bralci vajeni: precej bolj odrezano, manj organsko. Še vedno večji del romana spremljamo kriminalistično detekcijo, vendar pa popoln nadzor nad pripovedjo na koncu vzpostavi vsevedni pripovedovalec. To sicer ne pomeni, da je bralec za opis postopka odkrivanja indicev in njihove analize prikrajšan. Kriminalisti tudi v Tajkunu počnejo prav to, vendar manjka bistven trenutek detekcije, značilen za prejšnje primere inšpektorja Vrenka - popis preiskovalnega preboja, ozadja ključnega uvida v ponavadi kompleksna ozadja zločinov. Tajkun vestno popisuje namige, slutnje, prebliske, neskladja, ki jih opažajo in med sabo delijo kriminalisti, vendar pa na koncu, po tem ko kriminalistična ekipa orkestrirano reši primer (oziroma pripoved to sugerira), avtor pogled usmeri od njih, opusti poprejšnji dobro odmerjen takt pripovedi, ki je čisto počasi doziral informacije, ter povelje preda vsevednemu glasu, ki rešitev primera prinese na pladnju.

Ta lastnost Tajkuna (in pred tem Cerkve) je strukturne narave, saj romana tvorita prvi in drugi del trilogije Vodnjaki (ime pohorske vasice, ki kot v kaki poejevski noveli privablja vsakovrstvo gorje). Avtor si je nemara zamislil, da sta si romana strukturno vsaj malo podobna. Tajkun je hkrati roman, v katerem avtor upokoji detektivskega protagonista Martina Vrenka. To, da v odločujočem trenutku nimamo vpogleda v detektivove možgane, je tako verjetno posledica tega, da genialnosti, s katero je Vrenka opremil njegov stvaritelj, ni mogoče preprosto prenesti na člane Vrenkove ekipe, ki po njegovi upokojitvi prevzamejo vlogo kolektivnega protagonista: na Ivano, Breznika, Miloša, Niko in Dragota. To bi porušilo idejo o zločincem in sodelavcem superiornem kriminalistu, ki jo Demšar skrbno neguje od leta 2007.

To ne pomeni nujno, da pogled na ostale like kolektiva ni osvežujoč. V Tajkunu avtor nadaljuje s svojim vidnim prizadevanjem, da postanejo stranski liki iz uvodnih romanov sčasoma bolj meseni in človeški. Zanimivo je videti Draga z obsesivno motnjo, Breznika, ki intuicijo nadomešča s kvalitetnim policijskim delom, in Ivano, ko po službi zaspi na terasi. Zanimivo je opazovati, kako se vsak na sebi lasten način lotevajo primerov, kako pri vsakem od njih delujeta detekcija in sposobnost analize. Tajkunu je videti, da avtor s svojimi pomožnimi kriminalisti misli resno in to velja pozdraviti. Manj jasno je, kaj lahko bralci v bodoče pričakujemo od Vrenka - v Tajkunu strukturno dobro igra vlogo "odsotnega očeta", težko pa si je predstavljati, da bi lahko tako po robu pripovedi drsel tudi v bodoče. Bralci združeni upamo, da se ne bo odločil za šah ali ribolov ali celo dopoldanske nogometne matineje.

Vtis, da je Tajkun manj dodelan od predhodnikov, ne izvira iz prepričljivo zmodeliranega novega razmerja sil v znanem kolektivu, pač pa iz motivnega ozadja za zločine. (Opozorilo: kvarniki.) Tokrat osnovno intrigo v tek spravlja kombinacija lakomnosti in umetniške ambicioznosti, umore pa, razen zadnjega, v tek spravljajo - nesreče. To ne pomeni nujno, da se je avtor pregrešil čez eno osnovnih pravil kriminalke (tj. pravilo, ki nesrečo kot vzrok umora prepoznava kot antiklimaktično), saj je intriga vendarle pretežno speljana okoli vprašanja ugrabitve in nenavadne družinske dinamike. Vtis je, podobno kot pri Cerkvi, da se Demšar spušča na polje analize družinskih psihopatologij, ki pa kot tematski fokus nekako ostanejo brez komentarja, širše družbene perspektive. Anomalije tudi po zaključku primera ostanejo individualizirane. Vsaj zaenkrat tudi ni mogoče prepoznati, da bi prva dva dela trilogije tvorila kakšno smiselno tematsko celoto. Če v Cerkvi Demšar (po moji oceni nekoliko nerodno) preigrava Elektrin kompleks, tokrat nemara preigrava mizoginijo in mizantropijo, ki ju kaže glavni antijunak Matjašič. Ta je nazadnje upodobljen kot edina možna verzija samega sebe, kot predstavnik naravnega človeškega odklona v danem času in prostoru. Zanimivo bi bilo brati roman, ki bi med pohlepom v kapitalističnem družbenem redu in pomanjkanjem empatije bolj suvereno vlekel povezave. Sposobnost prepleta kriminalnega in družbenega romana je Demšar že pokazal, denimo v romanu Obsedenosti v času krize. Upanje ostaja, da bo tretji del trilogije smiselno povezal motiviko, saj bodo sicer romane v trojček povezovali izključno Vodnjaki kot dogajalni kraj. To, četudi nudi lepe razglede ter atmosferične in na trenutke mrakobne vtise, za pravo trilogijo preprosto ni dovolj.
Mojca Pišek, 24. november 2022