Njihov krik je moj glas : poezije iz Gaze

Večina pesmi je bila prvotno objavljena na spletu z namenom, da bi se prevajale, širile in dosegle bralce po vsem svetu. Nastajale so med bombardiranji, v begunskih taboriščih in sredi vsakdanjega boja za preživetje, zato ne govorijo z varne distance, temveč iz neposredne izkušnje. V njih odmevajo strah, izguba doma in bližnjih, lakota ter negotovost, obenem pa tudi ljubezen, spomin, upanje in neuklonljiva želja po svobodi. Raznoliki glasovi avtoric in avtorjev se združujejo v pretresljivo pričevanje o življenju pod nenehno grožnjo nasilja, pa tudi o moči poezije. Pesnica Darin Tatur zapiše: »vaše orožje bo uničeno, / a poezija bo preživela.« Marvan Mahul okara (zahodni) svet, »ki je dve uri obsojal, potem pa zaspal«, v nekem drugem verzu pa pravi: »čeravno so zahodnjaki oropali vzhodnjake, / jih ne morejo nikoli prikrajšati za pogled na vzhajajoče sonce«. Med najbolj pretresljivimi podobami v zbirki so verzi Hibe Abu Nade: »V raju se zdaj vzpostavlja nova Gaza, takšna brez obleganja« in Hajdara al Gazarija: “Imel sem osem let, / ko sem v neki knjigi prebral besedo ‘svoboda’. / Iskal sem jo v slovarjih, / toda ni mi bilo jasno, kaj pomeni.”

Zbirko dopolnjujejo predgovor priznanega zgodovinarja Ilana Pappéja, uvodno besedilo urednikov Antonia Bocchinfusa, Maria Soldainija in Leonarda Tostija, ganljivo pismo novinarja in pisatelja Chrisa Hedgesa tragično preminulemu pesniku Rifatu al Arirju, predavanje palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa, znane po romanu Jutra v Dženinu, ter zapis prevajalke Zarje Vršič o (ne)političnosti prevajanja (poezije). Gre za knjigo, ki nas poziva, da širimo glas – o tem, kar se dogaja, in o zbirki Njihov krik je moj glas.