| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2026 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Maja Kogej |
| Ključne besede | družinski odnosi, Izguba, Prijateljstvo, Zasvojenost |
V tokratni zgodbi nas avtorica ponovno popelje v dom družine Ryan, na odmaknjeni otok v bližini Seattla. Spoznali smo jih že v predhodni knjigi z naslovom Cesta kresnic, kjer smo spremljali poti najboljših prijateljic Tully in Kate.
Tokrat se zgodba prične žalostno. Družino in prijatelje spremljamo v njihovi žalosti in izgubi. Avtorica na svoj značilen način prodre do najglobljih kotičkov posameznika, do skritih čustev in starih brazgotin. Prikaže nam, kako na vsakega posameznika vpliva izguba ljubljene osebe. Kako se naše poti razidejo, kako tavamo v temi, se spotikamo in iščemo tolažbo v zapletenih odnosih in neprimernih stvareh. Lahko se preselimo, menjamo službo ter način življenja in bežimo pred ljubljenimi. Vendar zbežati pred samim seboj ne moremo. Svoja čustva in rane nosimo vedno s seboj, četudi jih potlačimo in skrijemo pred drugimi, nas vseskozi drezajo in nam ne pustijo spati. Kako pomemben je čas, iskrenost do sebe in drugih ter neprecenljivi družinski in prijateljski odnosi spoznamo pogosto šele ob tragičnih dogodkih in v stiskah.
Objavljeno: 21.05.2026 14:47:31
Zadnja sprememba: 21.05.2026 14:50:55
Obrnem glavo in zagledam nemogoč prizor: zraven mene kolesari Kate. Ob pogledu nanjo me premagajo čustva in mislim si: Seveda. Tako je zame videti trenutek, ko odidem proti svetlobi. Kate je bila zame od nekdaj vir svetlobe. Za kratko, prečudovito zadnjo sekundo sva spet TullyinKate.
“Katie,” osuplo rečem.
Nameni mi nasmeh, ki me ponese nazaj skozi čas. Preden se zavem, kaj se dogaja, že sediva na travnatem blatnem bregu reke Pilchuck, kot sva počeli v starih časih, v sedemdesetih. V zraku visi vonj po dežju, blatu in globoko zelenih drevesih. Naslanjava se na trhel hlod, poraščen z mahom. Okoli naju se vrtinči brbotajoča pesem reke.
(str. 63)
