Kako sem po nesreči napisala knjigo

4,5
(15)
Žanrdružinski roman (tudi rodbinski), mladinski roman, problemski roman
Narodnostnizozemska književnost
Kraj in leto izidaHlebce, 2016
Založba
Prevod Mateja Seliškar Kenda
Ključne besede Odraščanje, Smrt, Žalovanje, Pisanje, Ljubezenski partnerji, Matere, Očetje, Dekleta, Družina, Prijateljstvo
Število strani

143

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Moja mami je mrtva, ampak zdaj je spet z mano

Trinajstletni Katinki in bratcu Kalleju je pred desetimi leti umrla mama. Čeprav ovdoveli oče zgledno skrbi za svoja otroka, čuteča pubertetnica pogreša materinsko ljubezen, iz brezna pozabe oživlja spomine na veselo, živahno mamico, ki je tako rada razvajala svojo družino in bližnje. Katinka, ki si želi postati pisateljica, s pomočjo nasvetov sosede, slavne avtorice Lidwien zapisuje občutja, spomine in dogodke, ki jih prinaša vsakdan. Eden teh nepričakovanih dogodkov je tudi ljubezensko razmerje med očkom in radoživo, prijazno Dirkje, ki pa v deklici vzbudi silovit odpor. Izvrsten medgeneracijski roman o bolečini žalovanja, tegobah odraščanja in o iskanju sprijaznjenja z minulim je ganljiva, na trenutke grenka pripoved z izrazito humanistično sporočilnostjo. Roman je prejel ugledno nizozemsko nagrado Srebrno pero.

Oči vedno dela za veliko mizo v dnevni sobi. Iz delovnega kabineta se je preselil, ko je umrla mami. Tako je lahko pazil na nanju s Kallejem in zraven še vedno delal za službo. Čisto lepo sem se lahko igrala sama, a že če je oči šel samo na stranišče, sem planila pokonci in odkoracala za njim. Potem sem čakala nanj pri vratih stranišča in ves čas klicala: “Si še tam?” Ali pa sem po vratih trkala signale, ki jih je potem moral ponoviti. Tega se sama ne spomnim, ampak oči mi je o tem že večkrat pripovedoval in vsakokrat so se mu orosile oči. (str. 47)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Kako sem po nesreči napisala knjigo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 53
Komentarji: 0
Število ocen: 15
Želi prebrati: 11
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 9

Morda vam bo všeč tudi